Svetovni pokal - Sun Valley ZDA

20.08.2012

7.dan - 25. avgust
 
Zadnji dan gremo zopet na Baldy, tokrat je prisotne tudi nekaj medijev, tako da je zadeva malo bolj resna. Na štartu nam napovejo, da imamo inverzijo malo nad štartom, ki pa naj bi jo kmalu prebilo, zato so zastavili kar pogumno dirko skozi hribe visoke cca. 2800 m.
Že na štartu se je pokazalo, da je dan bolj 'shity', saj kaj več kot nekaj stometrov nad štart nismo mogli splezati, v nadaljevanju dirke pa so bile zadeve še bolj klavrne. Potrebno je bilo res potrpežljivo in zbrano letenje, saj se je drugače let kaj hitro lahko zaključil na platojih in ozkih dolinah, ki so brez kakšnih koli cestnih povezav. To je izkusilo kar nekaj pilotov. 
Ker sem bil na začetku kar precej počasen (previden), sem ostal z drugo skupino pilotov, ki pa mi ni sledila na skoku čez dolino po prvi obratni. Zaradi slabih razmer mi ni ostalo drugega, kot da pristanek pri edinem ranču na cca. 20 km2 veliki dolini, ki ni pokrita s signalom. Odločitev se je obrestovala, saj sem od tam lahko poklical organizatorja, tako da sem bil že okoli 17. ure nazaj v officu. Baje so eni potrebovali precej več L
S tem zadnjim dejanjem se je končalo naše potepanje po USA, saj sva jo z Bojano že zvečer ucvrla proti Las Vegasu, kjer sva dodpoldne še malo šopingirala, ssedaj pa čakava na boarding.
Lep zadnji pozdrav iz sončne, a ne preveč letljive Amerike.
 
 
 
6.dan - 24.avgust
Ker po višinah še vedno vztraja Z veter, se je organizator odločil, da štart prestavi na King Mountain, ki je od Sun Valleya oddaljen cca. 2 uri vožnje. Med vožnjo smo lahko občudovali pokrajino Craters of the Moon. Človek kar težko verjame, da je narava zmožna ustvariti takšno površino, ki najbolj spominja na lunino.
Ker je bilo tudi tu na štartu precej vetra, organizator zavlačuje s startom do 17:15. Ko se nekateri končno spravimo v zrak, se pokaže, da so razmere v zraku skoraj idealne, le na štartu zaradi oblike lijaka preveč žge. To je bil tudi vzrok, da so imeli nekateri piloti rodeo takoj po vzletu, kar organizatorja prisili na odpoved dirke. Moje mnenje je, da bi se ta dan dalo tekmo izpeljati, če le ne bi predolgo čakali, ko veter obrnil smer in se pojačal.
 
 
5. dan - 23. avgust
Že zjutraj je bil tekmovalni dan skenslan, zaradi premočnega vetra Z smeri. Najprej smo imeli daljši briefing, ki bi ga morali imeti že pred otvoritvijo. Govora je bilo predvsem o varnosti in reševanju v primeru nesreče.
Ker se je organizator želel odkupiti za pomanjkljivosti in slabo vreme, so nam ponudili brezplačen tovor na več turističnih destinacij. Midva z Bojano sva izbrala obisk Redfish Lake in potepanje po Sawtooth Mountain resorts. Ob prihodu na obalo jezera nas pričaka zares huda kulisa, nato se skupaj z Venezuelci in še nekaj domačini naložimo na čoln, ki nas zapelje na drugo stran jezera, kjer se začne naš potep v hribe. Naredili smo cca. 3 urni pohod skoraj na vrh Elephand Peach, po vrnitvi na izhodišče na jezeru, pa smo si privoščili še ene par Wells viskijev in Fish and Chips – so imeli Happy Hour. Dan sva zaključila s kopanjem v vročih izvirih.
 
 
3. in 4. dan - 21.-22. avgust
Kaj reči o zadnjima dvema dnevoma? Včerajšnji dan se je zame pričel s servisom – zamenjava strgane štrika, vmes so sprejeli tudi odločitev, da je task skenslan zaradi možnosti neviht. Kasneje v Sun  Valleyu sicer ni bilo nobene nevihte, je pa bilo nebo bolj ali manj prekrito z oblaki, tako da je težko reči, ali je bila odločitev prava. Dan smo izkoristili za ogled mesta in trgovin, kjer bi se dalo dobiti kaj pametne robe, vendar nas pri šopingiranju omejuje predvsem količina prtljage, ki je lahko vzamemo nazaj na let v Evropo.
Danes smo se prebudili v sončno jutro, ki je mnogo obetalo. Jutranji brifing tukaj zgleda tako, da se odpelješ na spodnjo postajo gondole in tam pokažeš tedensko karto. Če te spustijo naprej, pomeni, da tekma načeloma bo, če ne, potem je tekma skenslana - simple as that . Torej, gondola nas zapelje na dobrih 2800 metrov visok Baldy, kjer se zapodimo v ogromno restavracijo tipkat točke. Sledi še brifing, kjer nam povedo, da napoved kaže 20 km/h zahodnika na 3800 m, višje tudi do 40 km/h. Glede na to, da je štart obrnjen na jug, se to izkaže za problem, saj večino časa na štartu piha dol. V kratkih intervalih, ko klobasa kaže pravo smer, se mečemo dol, eni v rotor, drugi takoj poberemo nad hrib, na varno. Večina folka se spravi pod bazo na nekje 5 jurjih, medtem ko nekaj junakov lička spodaj, ko pa nazadnje Denis Cortela s svojim Ginov uprizori akrobatski program skoraj do podna, se organizator odloči za odpoved dirke. 'Revki' pod bazo smo zaradi odločitve malo nejevoljni, saj so razmere v zraku zelo OK, cilj dirke pa je bil lahko dosegljiv, a očitno bo moral počakati na drug dan.
Napoved za naslednje dni nekako kaže, da bi lahko imeli dva dneva od treh. Upamo na najboljše. Zame je tekma rezultatsko že tako in tako izgubljena, saj izgubljenih točk zaradi strganega štrika ni več možno nadoknaditi.
 
 
 
2.dan TASK2 - 20. avgust

Dan se začne s prekrasnim jutrom brez oblačka. Po že rednem jutranjem obredu (zajtrk, kavica in net) se ob pol desetih odpravim na gondolo, moja boljša polovica pa jo ubode peš na goro Baldy, kot jo kličejo domačini. Na brifingu nas najprej skoraj kap, ko vidimo cifro, ki jo pokaže instrument: 228.7 km, če odbijemo cilindre, pa razdalja znaša še vedno enormnih 196 km praktično v ravni špuri proti vzhodu. Ko poslušam vremensko, si mislim svoje, saj napoved praktično ne napoveduje zahodnega vetra, temveč le lokalne vetrove, kar pomeni, da bodo vsaj prvi del poti smeri vetra južne ali jugovzhodne smeri. Štart se odpre ob 11.30, sam se odpravim v zrak okoli poldne. Dokaj hitro poberem do baze na cca. 4200 m, marker začnem s prvimi z dobro višino. Trasa nas vodi proti JV, čez hribe v senci. Skoz rinemo v veter, termika pa je švoh in neformirana, tako da napredujemo precej počasi.Na drugi strani doline taknemo prvo obratno in pičimo rahlo proti severu v hribe. Tu zahaklam prvi pravi steber tega dneva, ko nas lepa petka hitro dostavi skoraj do baze. Nekaj pilotov je sicer par kilometrov spredaj, vendar je moja pozicija dobra, nato pa šok – pri izhodu iz enega od stebrov fašem nedolžno uhce, cca. 1-2 m krila, zapumpam, a krilo se ne poštima. Pogled navzgor pokaže pravo stanje – strgana B3 linija! Sledi kup grdih k…. Očitno Klemnova rezerva le ni brez posledic!
Ker sem na štirih jurjih, padalo pa moram na eni strani skoz zavirati, pa ga vseeno še vedno cota, mi ne preostane drugega, kot da se opravim pristajat. Po kakih 15 minutah pristanem na eni makadam cesti, okoli pa itak ni drugega kot grmovje in skala. Na srečo se ravno takrat, ko pospravim padalo, prikaže avto, ki mi usta na dvignjen palec. Btw – telefonski signal ujamem šele 20 km stran od točke pristanka v okolici mesta Carey. Tam se osvežim s hladno pivico in se postavim na cesto, kjer po 15 minutah dobim štop za Sun Valley. Nesrečno ekspedicijo tako zaključim malo po 17-ti uri. Ob desetih zvečer v officu še vedno ni bilo ostalih pilotov, tako da novic o rezultatih še nimam.
Upam, da jutri dobim nov štrik in nadaljujem z grenkim priokusom, da je rezultatsko ta tekma zame že izgubljena.
 
 
1. dan  TASK1 - 19.avgust
Današnji prvi tekmovalni dan se je pričel z oblačnim jutrom, ki pa se je precej hitro razkadila, zato nas je organizator z gondolo poslal na približno 2800 m visok vrh smučišča, kjer imamo štart. Zastavijo nam 61 km dolgo disciplino, saj so bile za popoldne napovedane možne nevihte in plohe. Sama organizacija teče kot po maslu, le na samem štartu je polno suhe trave in korenin, katere so vzrok za veliko prekinjenih štartov. Sam se po v zrak spravim v drugem poizkusu in takoj poberem na 4700 m, ker pa je do štarta še 40 min, malo 'kruzam' nad smučišči. Ko se 15 min pred markerjem odpravim nabirat višino za štart, se izkaže, da prej obilne termike ni več, zato štartam v skupini pilotov, ki je bila cca. 300 m nižja od najvišjih. GPS nas je vodil na SV čez precej visoke hribe in gore (vrhovi okoli 3500+ m), pot pred nami pa je bila 100 % pokrita z oblaki. Presenetljivo je bilo, da je bilo termike še vedno obilo, tako da smo kar hitro napredovali in se približali vodilni grupi, ki pa nam je ni uspelo ujeti, saj so tekmo po 50 min letenja od markerja 'skenslali', saj so se v okolici in na poti taska že pojavile prve plohe. Pristanem na mestu, kjer je bil predviden cilj (letališka pista sredi ene skoraj puščavske doline, 20 km okoli pa niti enega naselja!!!), kjer nas pričaka hladna piva iz hladilnih torb in 'snack'.
Kljub skenslani tekmi sem navdušen na današnjim letenjem, saj je teren naravnost osupljiv. Upam, da se nam v naslednjih dneh pokaže v najboljši luči – le višin blizu 6000 m si ne želim!
 
Prijave - 18. avgust
Že zgodaj zjutraj sva odbrzela v Sun Valley, kamor sva prišla okoli 13. ure, ko so se v dolino že spuščali prvi padalci. Razmere kaj več kot spusta v dolino skorajda niso dopuščale, saj je nebo prekrito z dimom, ki ga je prineslo od ogromnega požara, ki gori približno 60 milj (100 km) zahodno od Sun Valleya. Pred večerno registracijo sem tudi sam okusil zračne mase nad Sun Valley, ki pa nam, kot že rečeno, tokrat niso bile najbolj naklonjene.
 
Amerika - Route to PWC Sun Valley
10. avgust
Las Vegas je kar 'cool', čeprav za nas 'reveže' kar malo preveč bogatinski. V bistvu je ful stvari za počet (predvsem zabava - razni showi ipd.) vendar vsaka stvar košta vsaj 100 $ po glavi. Če človek ne pozna teh 'zabavljačev', se kar težko odločiš za ogled. Cel LV je itak en velik casino, danes sva nekaj probala gamblat, vendar je problem, da se ne znajdeva preveč. Bi rabila inštrukcije al pa dost dnara :)
Sva pa danes imela namen it gledat 'sharke' v Mandalay Bay, sam se nama ni izšlo. Sva morala po avto - sva dobila Kio Soul :), pa kar nekaj časa sva porabila, da sva nabavla camping opremo in hrano za naprej.
Sedaj sva v enem motelu na robu Las Vegasa - kar luksus za 70 $ :) Za jutri je plan Hoover Dam in naprej proti Grand Canyonu, potem pa bova vidla. Lahko da se 2-3 dni ne bova oglasila. Plan je, da 1-2 dni kampirava, potem pa v motel, nato pa ponovi vajo.
Evo, to je vse za zdaj. Mamo se fanj, je pa pasje vroče 45+ °C.
 
12. avgust
Danes sva si ogledala Grand Canyon, naredila sva še 2 urni potep v dolino proti Cedar River. Na poti nazaj nas je ujela nevihta z drobno točo, pogledi so bli res hudi! Na to sva pičila proti Zion national (za Monument Valley nisva imela časa!) in na poti bolj kot ne nalutala na Lake Powell, kamor sva se šla namočit, ker pa je tu tako luštno, sva postavila še šotor. Resnično hud plac za dopust!
Jutri napredujeva čez Zion park proti Bryce Parku, nato pa je plan Arches. Teh 9 dni za parke je resnično premalo - bi človek rabil vsaj en mesec.
Skratka, imava se fanj in uživava na 'muč'.
 
15. avgust
V ponedeljek sva se po nekaj urni vožnji prebila v Zion National Park. Človek tu res ostane brez besed. Ogromne stene so stisnjene v eneo ozko dolino, ki je na začetku široka dober kilometer, na koncu pa se zoža v mogoče 10 m ozek kanjon, po katerem teče reka, ki pa praktično nikjer ni presegla višine dobrega pol metra. Potep po toku navzgor tako zgleda kot brodenje po pol metra globoki reki.
Popoldne gas v Bryce Canyon National Park, kjer sva postavila šotor v luštnem kampu. Prvič sva zalaufala naš kuhalnik in skuhala super večerjico. Naslednje jutro pa dvourno potepanje po lepotah Bryca, sled pa ste nekateri že videli na Sports-trackerju J
Vožnja čez Capitol Reef National park po cesti East 12 in East 24 je bila zares huda. Vožnja je en sam VAUU. Škoda sam, ker nisem imel pri roki dobrega fotiča!
Zvečer se po malo lutanja privlečeva v kamp v Arches National Parku. Kamp je bil sicer 'full', a sva vseeno poskusila srečo in našla en plac, ki si ga deliva z 'cool' Brandonom iz Minesote (punce: ne ni tisti iz Beverly Hillsa J ). V sredo dopoldne sva nato hajkala po parku Arches, nato pa popoldne izkoristila za šoping in ogled Salt Lake Cityja, ki je resnično zelo urejeno in čisto mesto. Temple Square oziroma novi ' Vatikan' pa je tako hud, da ga je kar težko opisat (vodnjaki, vrtovi, hude stavbe). V centru parka je Temple, ki ga je postavila ' Church of the Juses Christ of Latter Day Saint' konec 19 stoletja, gradili pa so ga celih 40 let.. Gre za sledenje naukom nekih 'novim' prerokov , a nisem prepričan, če je to ista stvar kot so Mormoni. Bo treba strica Googla vprašat …
 
17. avgust
V četrtek sva na poti iz Salt Lake Cityja  proti Yellowstone National Parku vozila skozi zanimivo kmetijsko pokrajino mimo Bear Lake, naredila sva tudi postanek v Jacksonu (smučarsko središče) in si spila pivo v v najbolj znanem baru - Cowboy Bar. Ob pogledu na čudovito jezero Jackson, sva dobila željo po kopanju, ki pa ni obrodila sadov, saj je bila voda prehladna za namakanje J
Popoldne sva vstopila v Yellowstone, kjer sva najprej postavila šotor v Grand Village kampu, nato pa odbrzela na lov za gejziri. Teh res ni težko najti, saj se praktično na vsakem koncu najde kaj brbotajočega, kadečega in smrdečega po žveplu. Največja koncentracija gejzirov je prav v okolici enega od najbolj znanih gejzirov  - Old Faithful, ki je znan po tem, da izbruhne na približno vsakih 90 min. Naslednje jutro sva se najprej okopala v jezeru Yellowstone, ki je glede na to, da se nahaja na 2350 m nadmorske, presenetljivo toplo. Skozi dan sva sledila največjim znamenitostim parka (gejziri na območju Old Faithfula in Norrica, sprehodila sva se po terasah v Mammoth Hot Springu in se podala v kanjon  reke Yellowstone oziroma do njenega  mogočnega slapu – 94 m). Vmes sva poslikala še nekaj bizonov, elkov, medveda pa na žalost nisva opazila. Pred odhodom iz parka sva se skopala v  Gibbon river z dodatki gejzirske-termalne vode. Zvečer sva postavila šotor v West Yellowstonu, kjer sva si privoščila še papico in pravo country zabavo v enem od lokalnih barov.