PWC Roldanillo - predigra

12.01.2011

Medtem ko se je ponovoletna turneja v Venezueli končevala, smo se 'tre amigos' DJP Cumulus odpravili v Kolumbijo. 08. januarja smo prileteli iz Dunaja preko Parisa v Bogoto, od tam pa še večerni let v Cartageno, kjer smo se malo pred enajsto zvečer nabasali v dva taksija (za enega je bilo preveč robe), ki sta nas dostavila do apartmaja. Po 48 h brez pravega spanca smo popadali v postelje kot ubiti.
V nedeljo smo se odpravili v lov za bankomatom, ki bi nam izplačal iz Maestro kartice, a ga do danes še vedno nismo ujeli. Hvala bogu za kreditne kartice ... Sproti smo si ogledali staro mestno jedro in osvojili trdnjavo San Felipe de Barajas (Unesco heritage), kjer so Španci pred približno 3.
stoletju puščali kri Angležem, mi smo pa puščali le 'cervezo' Club Colombia, ki smo jo srkali malo pred tem. Zvečer smo ugotovili, da zna biti večerja sila zanimiva reč, če ne razumeš špansko, jedilnega lista v angleščini pa ni pri roki. Zahvaljujoč sodelavki Maji, ki je posodila slovar, smo vsaj vedeli, da smo naročili nekaj na žaru. Presenečenje je bilo kar prijetno.
V ponedeljek zjutraj se najprej odpravimo na banko, a kaj ko so banke tudi v ponedeljek zaprte. S preostankom pesosov se odpravimo s čolnom na koralne otočke Islas de Rosario, kjer si privoščimo potapljanje (snorking) in ugotovimo, da bi se na teh otočkih dalo preživeti tudi kak dan dopusta več in to kljub temu, da padala nimaš kje raztegniti, kaj šele vzleteti. Nato je sledila gliserijada čez valove (Matej je komentiral, da ga na padalu ni še nikoli tako prerukalo kot na tem čolnu, meni z Rokom pa je blo carsko!) na baje najlepšo plažo v Kolumbiji - Playa Blanca. Očitno je naše pojmovanje kaj je najlepša plaža, precej drugačno od kolumbijskega, saj nas silna gneča, pretirana 'preprostost' postrežbe in čolni, ki vlečejo gumice med kopalci, niso ravno navdušili. Navdušil pa nas je Pedro s kamnitimi figuricami, ki jih kleše njegov 'padre'. Po precej uspešnem pogojanju za ceno, smo na koncu ugotovili, da smo vmes spili preveč 'cerveze', tako da je zmanjkalo pesosov za kupčijo. Zadovoljen ni bil ne Pedro, ne mi.
Mejte se, mi gremo na plažo.
 
 
Vse lepo se ponavadi hitro konča, tako je bilo tudi z našim uživanjem v Cartageni. Slovo je bilo težko, tu pa tam je potekla kakšna solzica, smo pa družno obljubili, da se še vrnemo. Peščena plaža, morje, pivica, lepa dekleta in postrežba kot iz 1000 in 1 noči J
V močno tolažbo pa nam je misel na Roldanillo, kjer že cel teden letijo prav vsak dan, pogoji pa so iz dneva v dan boljši. Dolina se je posušila od obilnih padavin, ki jih je v decembru prinesla deklica La Nina in zaenkrat zgleda, da se tokrat ne bo potrdil rek, ki je že tolikokrat obveljal: če želiš, da puščava ozeleni, le organiziraj JP tekmo.
Del ekipe je v Roldanillo že prispel (P. Podobnik), danes zjutraj prispemo še tri amigos (Rok, Matej in moja malenkost), zvečer pa še venezuelska ekipa (Marli, Jurij, P. Suša in team leader Stane). Kje se potepa Klemen, pa mi ni znano.
Zaenkrat toliko. Nas kličejo na check-in za let v Pereiro.
Lep pozdrav iz 'sibirske Bogote': cca 10 °C – temperatura, katere več nismo vajeni J