Rezultati in komentar Lige 2009

Prvič v zgodovini tekmovanj v hitrostnih preletih z jadralnimi padali se je zgodilo, da se je sezona uradno začela še preden se je obrnilo novo koledarsko leto. Trma in volja gorenca se je odrazila v tem, da so bile vse tekme zimske lige FAI 2 registrirane in so kot take štele za skupno točkovanje Lige 2009. Pod okriljem zimske lige oziroma PWC-ja, če vam je ljubše, je bila prva tekma na sporedu za vikend v začetku novembra, ki pa jo je odneslo slabo vreme. Sledil je obupen poskus 7. decembra. Na štartu se nas je zbralo kar precej, a podatek, da je bilo na Kredarici tistega dne za okoli 5°C topleje kot na Lijaku, pove vse.
Mrča, strašna inverzija in nepopisna gneča v zraku je botrovala k dodelitvi 2 točk vsem, ki so štartali. Sledila je dvomesečna pavza vse do 14. februarja, ko smo dočakali dober, a leden dan. Sedem junakov je zmoglo prileteti v cilj kljub premrznjenim prstom, ki so bili za nekatere prehuda ovira. Najprej je od zmagovalcev na toplo prigasiral Primož Suša. Že čez dva tedna smo se zopet udarili na Lijaku, sicer še vedno mraz, a je vseeno že dišalo po pomladi. Najbolj se je v teh razmerah znašel Tomaž Eržen. Ponovno čez dva tedna smo se zbrali na Kovku, kjer je sledil nov 'mnogoboj', ki pa je tokrat zastavljen že malo bolj spomladansko, saj je ciljni dolet že kar lepo odmaknjen od grebena. Dejstvo, da bo bodoči očka, je Aljaža očitno zadosti motiviralo, da se je veselil zmage. Če je bilo vse prej v stilu dve tednov, je bil tudi finale tak. Planirani so bili sicer trije tekmovalni dnevi, vendar nam je vreme dodelilo le enega, pa še ta ni bil glih bogvekaj. Trije bojevniki so vseeno osvojili cilj, prvi med njimi pa je bil Matej Ceglar, ki je potrdil pregovor, da se dan po jutru pozna. Skupni zmagovalec zimske lige po izvedenih 4 tekmah od predvidenih 12 je bil Borut Hafner. Kaj več o drugi strani tekmovanja pa je težko reči, saj se nas je večina domov odpravila že zgodaj po odletenih dirkah.
 
Po enomesečnem postu se je ligaško tekmovanje nadaljevalo na že tradicionalni Dulemaniji, pardon Metuljmaniji. Tokrat je bilo vreme bolj usmiljeno kot prejšnjo sezono, saj smo uspeli odleteti dve precej zanimivi in težki disciplini. Prvi dan je bila zastavljena zelo zahtevna trasa, saj je 2/3 tekmovalcev pocurelo že v prvih 18 km, naslednjih dvanajst pa nas je odnehalo v težavnem ciljnem doletu. Le Gašper Prevc je okusil pivce na pristanku in si praktično že prvi dan zagotovil skupno zmago. Vsi ki smo bili drugi dan na štartu, smo le nemočno opazovali srednjo oblačnost, ki se je navlekla nad nas in nam ni dovoljevala više od 150 m nad greben. Za preživetje v zraku je bila potrebna izredna potrpežljivost, obvladanje 'drajsanja' in kanček sreče, ki pa itak vedno spremlja najboljše. Kako trd je bil boj, nam najbolj ponazori dejstvo, da je le 14 matadorjev preletelo več kot minimum distance. Trije v cilju, ostalih enajst pa 1-3 km pred njim. Dnevni zmagovalec je bil zimzeleni Marko Novak. Kot že prej rečeno, je na podelitvi največ šampanjca popil Gašper Prevc. Treba je še dodati, da se je organizator kot vedno prej izkazal in poskrbel za nastop večih predskupin, ki jim je sledil megazvezdnik med padalci, Mičo. Sledil je 'rulm tulm' še dolgo po tem, ko so odnesli ozvočenje.
Zopet dva tedna mineta kot bi reku keks in že smo skupaj na Smuku. Glede na obetajočo napoved, smo zastavili zahtevno tekmo s ciljem na sredini belokranjske ravnice. Izkazalo se je, da je bila sla po zmagi in hitrosti za večino veliko premočna, da bi leteli po pameti in potrpežljivo, kar je uspelo Tomažu Toplak, ki je edini preletel ciljno črto. Ker pa na pristanku ni videl mične belokranjke, ki ga čaka z vinčkom, je raje odjadral nazaj proti Semiču. Ostali smo se ravno takrat vozili v cilj na štiri kolesih, saj nas je tam čakala 'papica'. Da pa 'papica' ne bi ostala na suhem, smo se kasneje odpravili še na degustacijo, kjer smo preizkušali dobrote belokranjskih zidanic, vinček in klobasice, ki visijo pod stropom. Pivskih in pevskih talentov ni manjkalo - zbirka hitov pa baje še izide. Jutro, ki smo da dočakali, je bilo megleno, a ne po zaslugi vlage v zraku, ampak zaradi alkoholnih hlapov v glavah. Zaradi napovedanega JZ je nekaj matadorjev raje izhlapelo proti domu, saj niso verjeli, da se da na Smuku leteti tudi ko napovedan JZ. Sledilo je zanimivo letenje, cilj pa sva dočakala le midva s Tomažem Erženom, ki je domov odšel kot zmagovalec.
Ja, prav imate, spet smo bili skupaj na hribu čez dva tedna. Tokrat smo se preselili na zahod, točneje v Kobarid, kjer se je odvijala vrhunska prireditev Outdoor show. Jadralni padalci smo 'show' začeli prvi, saj smo se že v sredo zaradi severnega vetra podali na Livek in v komaj regularnih razmerah odleteli dirko, na kateri sta boj za prva mesta napovedal brata Valič. V četrtek je sledila dolga in redko letena špura po Matajurju in preskakovanje italijanskih grap na južni strani. Vsi, ki so se odločili za klasično varianto preko Planice in Mrzlega vrha, so bili v tej bitki obsojeni na poraz oziroma velik zaostanek. Z dvojno zmago sta Valiča le še potrdila naskok na zmagovalni oder. Tretji dan je bila disciplina zaradi slabših razmer napeljana po točkah v okolici štarta in Kobarida. Tokratni zmagovalec je bil Borut Hafner pred Aljažem. Zadnji dan oziroma veliki finale je postregel s kratko dvokrožno dirko, ki pa je postregla obilo užitkov gledalcem, kateri so dogajanje opazovali iz glavnega trga Kobarida. Praktično celotno disciplino smo bili tekmovalci na očeh množici, ki je lahko prvič videla JP dirko v živo. Kvalifikacijsko dirko za finale Outdoor showa je dobil Aljaž, kateremu je pa v finalu nataknil roge legendarni Marko Novak, alias lipicanec. Sledil je žur, ki ga bomo vsi prisotni pomnili za vedno, bodisi po Sadni kupi, Teji ali pa po Senni, ki je 'kuril' gume še dolgo po sončnem vzhodu v nedeljskem jutru.
Čez slab mesec je sledil Ratitovec Open, ki tokrat ni privabil velikega števila tekmovalcev, saj je bilo na listi le 55 prijavljenih. Osipu je najverjetneje botrovala tudi ne najboljša napoved, ki je bila sprejemljiva za četrtek in petek, vikend pa je bil deževen. Prvi dan tekmovanja so nam zastavili dirkaško disciplino, kot pa se je izkazalo kasneje, je bila tekma precej bolj taktična vsaj v dveh delih. Obrat nad Tolminom nas je vodil nazaj v Tolminski Triglav, ki ga je oblivala napovedana inverzija. Sledilo je mukotrpno pobiranje iz vseh mogočih zajed in preskakovanje po veznem grebenu do Zabiškega Kuka. Za teh nekaj km smo nekateri porabili debelo uro. Na povratku so bohinjci kar lepo držali, je pa zopet odpovedala Dražgoška gora, ki ni dala višine za varen obrat na Miklavžu, ki je bil še zadnje sito te tekme. Na koncu je bilo v cilju le 9 tekmovalcev, kot prvi pa Jurij Vidic. Naslednji dan je bil štart na Krvavcu. Ta se je izkazal z obširnimi in močnimi dviganji, kar je pomenilo, da kdor ni prakticiral tehnike 'gas na noge in gremo', je bil hitro izločen iz boja za prva mesta. Kot zanimivost naj dodam, da smo prvi v cilji imeli povprečno hitrost okoli 40 km/h. Kot je že bilo že prej omenjeno, se je vreme za vikend skisalo, tako da nas je večina odšla domov že v petek zvečer ali soboto zjutraj. Le nagrajenci so se vrnili na podelitev, najvišje na stopničkah pa je tokrat stal Jurij Vidic, alias Đuro.
Ponovno so se nekateri na Ratitovcu dobili že čez 6 dni, ko se je pričelo DP. Nekateri taktizerji pa smo zaradi zares slabe napovedi v ponedeljek taktizirali v službi. Na srečo se nam je izšlo. Kot že vsi veste, je bil praktično edini tekmovalni dan v torek, ko smo uspeli oddivjati kratko in dirkaško disciplino, na kateri si je nagrado za prvo mesto priletel Urban Valič. Vse ostale dni smo več ali manj prekartali na Ratitovcu in se izmikali ploham na tleh in v zraku. Organizator je bil praktično vsak dan na preizkušnji, kar je posledično pomenilo tudi kakšno krepko na njihov račun. Moje mnenje je, da se organizator na splošno kar dobro odrezal, je pa dejstvo, da ob slabem vremenu na JP tekmovanjih na dan pridejo vse pomanjkljivosti organizacije, vpletenih ljudi in tega športa na splošno. Ker skupni seštevek točk ni presegel 1500, je bilo DP neveljavno in zato letos nimamo novega državnega prvaka, kar se nazadnje zgodilo leta 2003.
Zadnja liga, ki je bila na koledarju zapisana za 19.-20. september na Lijaku, je odpadla zaradi neorganizacije in lenobe organizatorja. Mogoče bo kdo zaradi te bodice privihal nos, vendar sem mnenja, da je tudi kritiko treba izreči, saj le na tak način lahko dosežemo več resnosti in boljšo organizacijo v prihodnje. Na koncu naj omenim še prve tri po skupnem točkovanju lige, ki je letos imela zavidljivih 16 tekmovalnih dni. Tretje mesto je zasedel Dušan Orož, mesto višje je pristal Tomaž Eržen, na prestol pa se je usedel letos zares odlično Borut Hafner.
 
Navezel in nakvačkal Jože Molek
 
Povezava do datoteke z rezultati:
{phocadownload view=file|id=9|text=Liga 2009|target=b}