Turbo task

Današnji report malo zamuja, ker je tekmovanje postalo že kar naporno. Po včerajšnji 107 km dolgi disciplini smo se pozno vrnili iz 60 km oddaljenega mesta Tulua, kjer je bil cilj.

Pa pojdimo od začetka. Task je bil zopet postavljen tako, da smo prvi del leteli po hribih, zaključni del pa po ravnini.

Po hribih je tempo resnično ubijalski. Klapa ga tišči na polno kar čez stebre, tako nemalokrat vidimo tudi »acro« vložke, ki so se vsaj do sedaj vsi srečno končali. Tu se je Tilen izkazal, saj z lahkoto leti v ospredju in diktira tempo.

Po ravnini se tempo nekoliko upočasni in v tem delu zaostankarji počasi priklopijo vodilne pilote.  Tega na žalost ne uspe našemu Joštu, ki ostane sam in na ravnini, kjer je izredno težko leteti sam tudi predčasno konča disciplino. Za razliko od Jošta, Jožetu ta priklop uspe. Moram povedati, da Jože leti kot prerojen. Neverjetno je kako vsaki dan menjava padala (včeraj je letel Gin Boomerang 9) in se znova in znova privaja nanj. Kot vse kaže njegovega padala vsaj še jutri ne bo, zato mu resnično ne zavidam njegove situacije.

Tako na ravnini zopet nastane grupa cca. 90 ih pilotov, ki poskušajo z drugačnimi linijami pridobiti prednost. Za nameček nam je sredi dirke visoka oblačnost pokrila sonce in nam ob relativnem močnem J vetru vse skupaj otežila.

Cca. 30 km pred ciljem se z Tilnom znajdeva med višjimi in previdno napredujeva proti cilju, saj je že kar nekaj pilotov »scurilo«. Za ciljni dolet smo zaradi prej omenjenega J vetra morali poiskati zadnji steber precej stran od idealne linije. Sledi dolet kar preko velikega mesta Tulua, nad katerim je šlo lepo gor. Tiščanje gasa v takih razmerah, kjer si ne smeš privoščiti napake, saj te morebitna rezerva »položi« direktno na mesto prepleteno z električnimi žicami, je vse prej kot varno.

No, vse se je naposled dobro končalo, jaz sem tako prečkal ciljno črto  slabo minuto in pol za zmagovalcem švicarjem Stephan Morgentaler kot 7., Tilen takoj za mano kot 13, Turbo Molek pa kot 32.

Primož pa je zopet imel smolo. Že iz štarta je imel vejico zataknjeno med štrikci. Kljub temu se je dobro boril. Hitro odpeljal del dirke po hribih, tik pred prehodom nad ravnino mu je v razbitem stebru zaprlo padalo ravno na tisti strani, kjer je imel tisto nesrečno vejo. Ta mu je ujela še nekaj štrikcev tako, da je nesrečnik moral zasilno pristati z kar tretjino zaprtim padalom. Vse se je dobro končalo samo po zaslugi njegovih večletnih izkušnjah.

Ekipno smo po tistem nesrečnem prvem tasku splezali na 7. mesto.

Sicer pa imamo resnično nenavaden spalni ritem, saj hodimo spat že ob 22h in vstajamo ob 5h zjutraj. Mnogi še vedno nismo premagali »jetlega«.