Termika in oblaki

13.05.2003

Pred vami je drugi del serije treh člankov. V prvem delu smo se ukvarjali s tem, kako se termični stebri oblikujejo in kako se odtrgajo od tal. Ta članek obravnava povezavo med termičnimi stebri in oblaki. Zadnji članek pa bo govoril o tehniki letenja v termiki. V članku sem se osredotočil na najbolj vidne pokazatelje termike, oblake. O gradientih, labilnosti in podobnem, so napisali ducate knjig. Moji napotki pa so bolj izkušnje s terena, kako leteti med oblaki in opazovati druge nebesne pokazatelje, kot pa tekst o meteorologiji. Zato mi oprostite za nekatere velike poenostavitve. Osnova razumevanja dogajanj na nebu je opazovanje. Prebiranje knjig (ali člankov kot je ta!) pomaga, za letenje pa morate imeti izdelan svoj sistem predstave neba. Vsi dobri piloti, ki jih poznam so preždeli dobesedno tisoče ur opazujoč nebo in skušali ugotoviti kaj se dogaja tam zgoraj.

Veliko dni, ko se ni dalo leteti, sem preležal na hrbtu in zrl v vedno spreminjajoče nebo. In ti dnevi so eni najbolj dragocenih, kar sem jih posvetil letenju. Ali oblake razpiha? So bolj ali manj vseskozi nad mestom nastanka, ali pa se formirajo in nato pomaknejo z vetrom in polagoma razkrojijo? Ali je cikel enakomeren, začenši z rahlo meglico, ki preraste v bolj solidno tvorbo preden razpade, ali pa izbruhnejo bolj na hitro, ter nato razpadajo počasi? Imajo čvrsto, ravno bazo ali pa so bolj zaobljeni in puhasti. Vsak odgovor na ta vprašanja pomaga razumeti termiko, ki ustvarja te oblake. Oblaki imajo neskončno spremenljivk, vendar mislim, da je z opazovanjem mogoče prepoznati nekak vzorec.   Oblaki se zdijo, kot da so povezani s termičnim stebrom pod njimi. Ko se topla zračna masa dviga, na koncu doseže višino, ko vlaga kondenzira. Proces traja samo tako dolgo, dokler se oblak napaja s termičnim stebrom (kondenzacijske »črpalke«, se pravzaprav obnašajo enako kot stebri, zato jih bom zaradi enostavnosti obravnaval skupaj). Čez nekaj časa se zbiralnik ali bazen s toplim zrakom izčrpa, oblak pa se z »balončkom«, ki se dviga nad zemljo, polni še naprej. Končno ni več nobenega dvigajočega zraka, ki bi hranil oblak, le ta začne razpadati in pod njim ni več dviganj. Zato pod veliko oblaki, ki zelo lepo izgledajo, ni mogoče pobrati. Čeprav čedni, so na koncu svojega uporabnega cikla.

Pod oblaki, ki razpadajo, je pravzaprav spuščajoč zrak. To zna biti neprijetno, če si se napotil k takemu oblaku, upajoč, da se boš kot z dvigalom spet povzpel do baze. Bolje se je zapeljati v dvigajoč zrak pod oblaki, ki šele nastajajo. Kako jih torej ločiti?   Preprosta igrica je, poskusiti uganiti ali oblak nastaja ali razpada, preden se tega lotite med poletom. Sam to rad počnem ko kosim travnik, vozim ali pa ko zrem skozi okno pisarne. Izberite oblak in določite: nastaja ali razpada? Nato pazljivo sledite ostanku cikla oblaka. Če mislite, da nastaja, bo rasel (v horizontalni ali vertikalni smeri, ali v obeh) in vedno manj prepuščal svetlobo (več posrkane vlage sčasoma spremeni belino v sivino). Če pa razpada, bo vedno svetlejši in polagoma se bo razdelil na manjše koščke. Kako dolgo traja tak proces? Dve minuti? Deset? Dvajset? Ali pa oblak kar prerase v pošasten kumulus? Če pogledam oblak le enkrat, se mi redko posreči pravilno določiti, kako je z njim. Če pa ga opazujem nekaj minut, običajno lahko rečem, v katero smer se razvija. Mislim, da je nujno potrebno poznati življenski cikel oblaka, če želite leteti XC. Približno tako, kot je treba znati brati.   Michael Camplain, eden boljših XC pilotov, ki sem jih spoznal, me je naučil trika kako med letenjem ugotoviti, kaj se dogaja z oblaki. Priporočil mi je, da med vrtenjem v stebru napravim zaporedje miselnih posnetkov neba. V vsakem zavoju pogledam niz veter in hitro »napravim posnetek« kako izgledajo oblaki v predvideni smeri letenja. Daljše vrtenje omogoča 30 ali več dobrih posnetkov in z malo vaje sem se naučil zapomniti si, kateri oblaki nastajajo in kateri razpadajo. Po nekaj vzponih mi posnetki tudi povejo, kako dolg je življenski cikel oblaka. Tako vem, kateri bodo še rasli, ko bom letel proti njim. Če je cikel dolg 30 minut, lahko letim 10 ali 15 minut, pa bom še vedno priletel pod rastoč oblak, z veliko možnosti, da se bom povzpel. Načeloma pomeni večja razdalja med oblaki daljši cikel (več zraka polni en oblak) in višjo bazo.

Če se odpelješ proti oblaku, ki je rasel 30 minut in prispeš nizko, so tvoje možnosti slabe, ne glede na to kako lep je oblak nad teboj. Veliko pilotov dela napako, ko se povzpne do baze, nato pa se ozirajo za najlepšim oblakom, ne glede na to v kateri fazi nastanka je. Če prispeš pod oblak, ko je uporabnega cikla konec, je slabše, kot da bi se zapeljal v modro luknjo, saj bo pod njim spuščajoč zrak, poleg tega pa bo pod njim senca. Dvojni udarec tvojim možnostim, da ostaneš v zraku. Če si pa pri koncu vrtenja stebra in opaziš kako se v dosegu porajajo meglice ter odletiš proti njim, bodo tvoje možnosti da najdeš uporabno dviganje veliko večje.   Letiš torej proti lepo nastajajočemu oblaku, vendar kje se boš priključil v dviganje? Tudi tokrat ti bo pomagalo opazovanje cikla oblaka. Če je veter v višini močnejši kot na tleh, se bodo oblaki formirali na privetrni strani in razpadali na zavetrni. Torej bo steber nagnjen pod nekim kotom iz smeri vetra proti oblaku. Če imaš GPS ali pa znaš oceniti hitrost, tudi ko si visok, lahko določiš kolikšen je vetrni gradient in s tem koliko je steber zanešen. Tako čez palec ocenim, da bo, če je vetrni gradient 5 m/s ali manj, steber nagnjen za manj kot 20 stopinj, pri gradientu 10 m/s za 30 stopinj in tako naprej. Biti moraš pozoren, saj gradient ni nujno linearen. Velikokrat je na določeni višini precej močnejši in stebri so ponavadi razpihani.

Če pa to mejo prebiješ, se običajno lahko povzpneš do baze. To višino si je dobro zapomniti in splača se preboriti čeznjo, ne pa izgubiti volje in odnehati.   Eni najbolj neprijetnih XC dni so, ko je veter v višini šibkejši kot pri tleh. Presenetljivo velikokrat sem bil v taki situaciji in nikoli nisem vedel kako poiskati steber, dokler nisem ugotovil, da se oblaki formirajo na zavetrni strani in razpadajo na privetrni! Območja oblaka, ki se hitreje polnijo so na zavetrni strani in tam boš lahko tudi priključil steber.   Veliko informacij daje tudi oblika in struktura oblaka. Oblaki, ki so bolj visoki kot široki proizvedejo močnejša dviganja in čez dan lahko pride tudi do prekomernega razvoja. Pod puhastimi oblaki blizu skupaj, s kratkim ciklom, brez ravnega dna ponavadi ni dobrih dviganj. Je pa mogoče najti šibke stebre. Samo leti pod njimi z vetrom in na nekaj boš že naletel. Ker ti oblaki rastejo in razpadajo tako hitro, je skoraj nemogoče določiti kdaj priti pod katerega, ki se šele formira. Nam pa označijo neko področje na katerem je več možnosti ostati v zraku. V dnevih z veliko vlage, bo nebo dobesedno pokrito z enakomerno razmaknjenimi oblaki, vendar bodo le redki med njimi aktivni, velika večina jih bo počasi a zagotovo razpadala.

V bolj suhih dneh bo na nebu manj oblakov, bodo pa najverjetneje aktivni, moraš pa priti do njih, ko je cikel še uporaben. Ravna baza oblaka označuje, da se ta dobro in enakomerno polni, zaokrožena in puhasta baza pa kaže na to, da ga polni manj uporaben steber in dviganja bodo šibkejša.   V dnevih, ko so oblaki večji, bodi pozoren na to, kateri del oblaka je višji, saj bo tam skoraj vedno najboljše dviganje. Ko se vzpenjaš k bazi, se oziraj naokrog saj se boš mogoče lahko povzpel više pod drugi delom oblaka, kot pa tam kjer si začel pobirati. Posebej pogosto se to dogaja če letiš na meji med vlažnimi in sorazmerno suhimi zračnimi masami. Videl sem že oblake ki so bili na enem delu tudi 1200 m višji.   Poleg tega, da želijo ljudje vedeti pod katerimi oblaki je najbolje leteti, jih zanima tudi katerim se je treba izogniti. Pogosto je težko ugotoviti, kaj se dogaja z določenim oblakom medtem ko se vzpenjaš, saj je zastrt stranski pogled nanj.

Če pa v vsakem zavoju napraviš miselni posnetek, boš dobil dobro sliko, kaj se dogaja z drugimi oblaki. Možno je, da navijaš pod edinim orjaškim kumulonimbusom na nebu, bi pa bilo nenavadno. Če je vsenaokrog opaziti prekomerni razvoj, je verjetno čas, da se spraviš dol, ne glede na to kaj je nad teboj. Tudi veliki oblaki lahko imajo redne cikle. Včasih je lepo leteti pod oblaki s pet ali petnajst kilometrov premera, ko pa začnejo oblaki postajati veliko višji, kot so široki, se običajno odpravim na lepši kos neba ali pa grem pristat. Ko pristanem in ko je padalo na varnem zelo rad opazujem kaj se dogaja z oblaki, ki so me skrbeli. Se neškodljivo ciklično formirajo in razpadajo ali pa se kar naprej večajo? Če so se prekomerno razvili, koliko časa je preteklo od takrat, ko sem prekinil z letenjem, do prvega piša. Včasih prerano pristanem in se jezim, tistih nekajkrat, ko sem pa vztrajal v zraku predolgo, je bilo pa zares strašljivih. Več ko letim, bolj previden postajam. Če oblaki rastejo kot puščice in se zdijo kot pesti, na dan ko so napovedane nevihte, takoj pristani.

Pozorno opazovanje neba med letenjem nam ne olajša samo najti naslednji steber, je tudi osnova za varno letenje.   Tako smo pri bistvu tega članka. Načeloma se oblaki oblikujejo v nek vzorec, ki je odvisen od tisočev faktorjev (dobro je natanko poznati meteorologijo). To so področja, kjer boš iskal dviganja. Preden sem to spoznal, sem velikokrat napak letel v ogromne modre luknje. Ne glede na to koliko bolj naravnost se zdi pot čez modrino, se skoraj vedno splača leteti pod oblaki okrog luknje, kot pa naravnost čeznjo. Jadriličarji si lahko privoščijo dolge preskoke in lahko obidejo na stotine kilometrov, mi pa načeloma ne.   Večina pilotov sanja, kako se bodo zapeljali pod avtocesto oblakov in leteli v ravni črti do teme. Čeprav se tudi to dogaja, se mi zdi bolje obravnavati »avtocesto« kot sicer povezane, a posamezne oblake. Če avtocesto oblikujejo čvrsta dna oblakov, lepe barve (kompaktni, ne preveč razviti in ne preveč razpadajoči) porini pospeševalec, kolikor si pač upaš. Vendar glej naprej, kaj se dogaja. Slej ko prej oblakov ne bo več in biti moraš pozoren na to kaj je pred teboj, pa tudi na straneh. Ugotovil sem, da je velike presledke v avtocesti dobro obravnavati kot modre luknje in preskočiti na sosednjo avtocesto, če je presledek pred menoj bistveno večji kot preskok v stran.   »Modri dnevi« nam pravzaprav nudijo nekaj dobrih nebesnih indicev.

Čeprav se na vrhu stebrov ne tvorijo oblaki, je pogosto videti meglice. To so področja, kjer se svetloba skozi ozračje lomi drugače, bodisi zaradi vlage, prahu ali različnih zračnih mas. Pogosto sem videl tako zamegljenost, ko sem letel v sorazmerno stabilnih modrih dnevih v Mehiki in puščavah jugozahodno. Pogosto meglice preprosto označujejo malo manj moder kos neba. Pogosto so tudi predhodniki pravim oblakom. Zjutraj se v inverzni plasti mogoče pojavijo samo meglice, vendar označujejo dviganja, tukaj bo inverzija najprej prebita in nastali bodo oblaki. V modrih dnevih je še vedno mogoče videti vrtince (dust devil) in vrtinčasta jedra stebrov. Tudi če vidiš leteti travo, prašne in druge delce, je to znak jedra termičnega stebra. Strategija letenja: Klasična predstava formiranja stebra je vzpenjajoč cilinder zraka, ki napaja oblak. Sam si raje predstavljam stebre, ki polnijo oblak, kot drevesa z veliko majhnimi koreninami, ki preraščajo v večje, dokler ne pridejo do stebla, ki hrani oblak. Više kot si nad zemljo, bolj narazen so »stebla« in bliže oblaku moraš leteti, da prestrežeš steber. Kdorkoli je tekmoval, je lahko videl kako padala krožijo sorazmerno blizu, vendar v različnih stebrih, dokler se ne združijo in povzpnejo do baze.

Tisti, ki so nizko lahko izkoristijo manjše »stebre - korenine«, ne samo stebel. Če si v nizkem območju, torej pol poti med zemljo in bazo, potem boš verjetno našel sorazmerno ozke stebre. Jadralna letala precej težko izkoristijo ta nizka dviganja, mi pa lahko zelo ozko zaokrožimo, sledimo koreninam, dokler se ne razširijo in združijo z drugimi. Če si pod polovico razdalje do baze, lahko pozabiš na to, da boš prestregel širok steber, ki te bo ponesel do baze. Se pa veliko oblakov napaja iz več manjših stebrov, zato je dobra strategija iskanje zbiralnikov in sprožilcev v smeri od oblaka proti vetru (ne pozabi na vetrni gradient in koliko bodo nagnjeni stebri – če je gradient »obrnjen« so lahko stebri na zavetrni strani oblaka).   Ponavadi skušam priključiti pri zbiralnikih in sprožilcih od koder se napaja oblak. Tako je tudi laže ugotoviti v katerem delu cikla je oblak. Na primer oblake, ki se formirajo nad grebeni veter odnese. Ko so enkrat čez izvor termike, je pod njimi lahko še vedno dviganje, saj jih balončki še naprej polnijo. Moraš pa v tak balonček prileteti sorazmerno visoko, ne glede na to kako lep se zdi oblak.   

Više kot je baza, dlje boš moral planirati do naslednjega dviganja (razen če imaš srečo in letiš pod kako avtocesto). Reichamann domneva, da je razdalja med oblaki približno dva in pol krat večja kot je razdalja med oblakom in zemljo. Če je baza 1500 m nad zemljo, potem bo razdalja med »stebli« 3750 m (razdalja med »koreninami bo nekoliko manjša). Četudi tvoje padalo planira samo 5:1 imaš precej možnosti, da prestrežeš steber prej, preden dosežeš tla. Teoretično je zelo malo verjetno, da od baze do zemlje ne bi našel nobenega dviganja. V resnici pa se mi je to zgodilo pogosto, posebej v modrih dnevih. Toda ponavadi sem zajadral v veliko modro luknjo, ali obsežno območje spuščajočega zraka in potem, ko sem potonil za več kot polovico višine med bazo in zemljo, bi moral obrniti za 90 stopinj, da bi našel dviganje. Mislim, da nad ravnino dviganja tvorijo črto, prav tako spuščanja. Tudi v modrih dnevih je najbolj logično iskati termiko nad dobrimi zbiralniki / sprožilci, v smeri vetra od tvojega zadnjega dviganja.   V gorah se stebri in oblaki običajno oblikujejo nad grebeni, ki so lahko orientirani v smeri letenja in vetra, lahko pa tudi ne. Če ne prečkaš ravno ozkih dolin pri zelo visoki bazi, mora biti osnova tvojim odločitvam konfiguracija terena, ki smo jo obravnavali v prejšnem članku, manj pomembno pa je, kaj se dogaja z oblaki.

Za majhne preskoke na grebenu, je za naslednje pobiranje dobro upoštevati oblake, posebej na ameriškem zahodu, kjer baza pogosto preseže dovoljenih 5400 m. Večina grebenov v severni Ameriki poteka v smeri sever – jug, veter pa na splošno piha z zahoda proti vzhodu. Dober trik za prečkanje dolin je, da naviješ do baze, nato pa z oblakom zdrsneš preko. To je dokaj počasno, vendar je pri XC pomembneje ostati v zraku, kot pa hitrost. Trik sem večkrat uporabil na King Mountain in drugih terenih ter premagal druge, ki so leteli s padali z veliko boljšim drsnim razmerjem. Izpod oblaka se je dobro odpeljati preden začne razpadati, saj drugače boš ostal v spuščajočem zraku.   Ne vznemirjaj se preveč, če ne moreš do baze. Meni to ponavadi uspe samo v dnevih, ko so stebri dobro organizirani in vodijo do čvrstih baz z ravnim dnom. V vlažnih dneh, ko je gradient slab, je lahko na nebu veliko oblakov, pa ni načina, da bi se povzpel do njih. Bodi pozoren, kako visoko si se povzpel, preden se je dviganje nehalo in približno koliko ti še manjka do baze.

Če se je prvi steber končal na 1800 m, baza pa se zdi na 2400 m, potem bo tudi tvoj naslednji vzpon do približno iste višine, razen če oblaki ne začnejo izgledati bolje ali pa se ne pomaknejo više. Baza se čez dan običajno dvigne in dviganja so pozneje popoldan boljša. Če se oblaki dvignejo na 3000 m in se zdijo zares čvrsti, se boš verjetno lahko povzpel više in bliže oblakom.   Najboljši način, da razumeš nebo je ta, da ga preučuješ s skoraj religiozno vnemo. Preberi kako knjigo in skušaj razumeti meteorologijo na kak določen dan, nato pa primerjaj to, kar je bilo napovedano in kaj se ti je v resnici zgodilo med poletom. Če zaradi zemeljskih opravkov ne moreš leteti, se lahko še vedno veliko naučiš o letenju. Neizmerno ti bo pomagalo pri odločitvah pod kupolo. Naslednji članek bo o letenju v termiki in združili bomo znanje zadnjih dveh prispevkov. Lepo letenje!  

Avtor: Will Gadd
Naslov originala: Thermals and Clouds
Prevod: Matej Belčič