Zgodilo se mi je ...

14.11.2004 - 19:53

'Ponoči, zaslepljen zaradi toče, globoko v oblaku, nad morjem, 300 km od obale ..., motor na mojem padalu pa je ugasnil!'
Avstrijec  je postal znan lani, ko je papežu predal protivojno sporočilo na motornem padalu in pristal na trgu Sv. Petra v Vatikanu. Decembra 2004 pa se je odločil za še drznejši korak ...
Tako se je Andi decembra 2004 odpravil v Grčijo z dvema ciljema: da protestira proti ponovni izvolitvi ameriškega predsednika Gerga W. Busha in da postavi svetovni rekord v najdaljšem, nepretrganem poletu od Grčije do piramid v Gizah v Egiptu in sicer na tandemskem padalu U2, nemškega proizvajalca U-Turn in Fresh Breeze Proto paraplanom (trike).
To je bil že Andijev drugi poskus. Prvi, leta 2003, se je končal s solzami, ko je moral zasilno pristati 270 km od obale na odprtem mor'Ponoči, zaslepljen zaradi toče, globoko v oblaku, nad morjem, 300 km od obale ..., motor na mojem padalu pa je ugasnil!'ju, ker je zatajila črpalka za gorivo. Pa ga to ni preveč zmedlo in od takrat naprej je pozorno spremljal vremenske karte.
23. decembra se je zdelo, da je vse v najlepšem redu. Severozahodni veter bi naj pihal vso pot z 20-40 km/h, majhna možnost za nevihte pa je bila 250 km proč, okrog Krete. In Andy je napravil prvi korak.
Množica radovednežev je z zanimanjem opazovala njegov prihod na letališče v Kalamati. Dobro so vedeli, da se je njegov prejšnji poskus končal v vodi. Tik po drugi uri je poletel v jasno nebo in kmalu je hitro napredoval proti cilju. »Potovalna hitrost je bila zelo dobra, več kot 70 km/h in kmalu sem bil nad morjem, kjer sem se skušal otresti skrbi glede poleta.«
Čez dve in pol uri je Andi opazil prve bliske strel nekje proti vzhodu, blizu Krete. Nad otokom se je kuhala huda nevihta.
»Ko sem dosegel otok, so bili okrog mene temni oblaki, zato sem nekoliko pospešil, da bi se splazil mimo dveh stolpastih pošasti, ki sta se dvigali 2500 m visoko. Razmišljal sem o pristanku na otoku, a sem naprej videl modro nebo, pa tudi tri neodvisne vremenske postaje so napovedovale boljše vreme naprej od Krete, zato sem nadaljeval s poletom. Kreto sem prečkal nekaj čez peto popoldan, nedolgo zatem pa se je stemnilo in začela se je ena najdaljših noči v mojem življenju. Od mraza sem bil že ves otrpel.
Ob osmih sem nekoliko vzhodno od moje poti videl še več bliskov. Od tam kjer sem bil, je bilo nemogoče oceniti razdaljo, zato sem se pomiril in si dopovedoval da se nevihta odmika proč od mene, proti vzhodu. Naprej se je zdelo vse v redu. Prepričeval sem se, da se bo vreme kmalu izboljšalo. Potem so pa dogajanja hitro ušla nadzoru.
Nad morjem pod menoj se je formiral debel oblak ter me silil više in više, dokler nisem letel na 2700 m. Na zahodu je bliskalo. Začenjal sem se počutiti neprijetno. Vztrajaj, vztrajaj! Čez uro bom 80 km dlje in stvari bodo drugačne, sem si dopovedoval.
Nenadoma se je zabliskalo tik pod mojimi nogami. Letel sem samo 100 m nad vrhovi oblakov. Ko je čez nekaj sekund udarila druga strela, sem se odločil leteti više, a zdelo se je, da mi oblaki sledijo. Bilo je zelo mrzlo, veliko pod lediščem in moji prsti in noge so bili otopeli. Potem sem za trenutek, obsijana z bliskom, zagledal dva stolpasta oblaka. Bila sta desno od moje črte leta in že sta začela združevati sile, se združila na dnu, tako da je nastal oblak v obliki črke U. Edina pot je bila čez sedlo, ki je nastalo, ko sta se oblaka spojila. Upal sem, da se bom uspel zvleči skozi režo med oblakoma.
Srce mi je močno razbijalo, ko sem se s polnim plinom povzpel na 3400 m, tako da sem se splazil čez najnižjo točko sedla. Na obeh straneh so znotraj stolpastih oblakov bliskale strele. Potihoma sem se zahvalil Bogu, da sem jih lahko vsaj opazoval zunaj oblaka. Osredotočil sem se na smer letenja in molil, da bi bilo naprej lepše vreme. Ko sem prečkal najvišjo točko sedla, z očmi uprtimi v smeri leta, je blisk osvetlil nebo in zgrozil sem se. Osvetljeno s pošastno svetlobo bliskov, sem pred seboj jasno zagledal gromozansko steno oblakov. Stolpi so se združili. Ne! V tem trenutku sem spoznal, da se mi slabo piše. Skušal sem poiskati izhod, a v vse smeri je bil pogled enak: morje bliskajočih oblakov. Paničen pogled na GPS, mi je povedal, da je najbližje kopno Afrika, kakih 300 km proč!
 
 
Nisem otrpnil ali prosil za pomoč, samo neskončno osamljenega in izgubljenega sem se počutil. Vsak trenutek me bodo pogoltnili oblaki. Skušal sem napraviti načrt in se sprijazniti z neizogibnim, kolikor je le mogoče. Saj stvari lahko gredo le na bolje? Po radijski postaji sem skušal vzpostaviti stik z morebitnim letalom v bližini. Sporočal sem položaj, višino, smer, hitrost in da bom verjetno prisiljen zasilno pristati na morju. Nobenega odgovora. Bil sem popolnoma sam. Nenadoma sem začutil, da se moram olajšati, res zadnje kar bi v tem trenutku hotel početi. Vendar sem se brez obotavljanja polulal v neoprensko obleko in začutil toploto, ki sem jo pogrešal že skoraj devet ur. Urin je počasi curljal iz obleke, bil je pravi božji dar. Toplota me je opogumila in mi pravzaprav povrnila samozavest in voljo.
Čez dve minuti je peklensko počilo. Padalo se je sesulo in po meni se je vsula toča in dež. V trenutku je bil okrog mene sam led. Skozi smučarska očala nisem videl ničesar, zato sem jih strgal z glave, a me je toča s tolikšno silo bičala po očeh, da so mi vsi refleksi pravili, naj jih zaprem. Na silo sem jih spet odprl, saj sem vedel, da drugače nimam nobenih možnosti. Padalo se je hitro polnilo s točo in v nekaj minutah je bila na zadnjem robu kakih 50 cm ledu.
Oči so bile v agoniji. Kot da bi ti zobozdravnik skušal izdreti korenino brez anestezije. Pogled na GPS hitrost nad zemljo me je še bolj prestrašil! V enem trenutku sem drvel s 140 km/h, naslednji moment pa kot da bi nekdo udaril po padalu z ogromnim kladivom in spet sem letel s 40 km/h ali še manj. Ohraniti smer je bilo bistvenega pomena in če sem le za sekundo odmaknil pogled z instrumentov, sem takoj začel tavati vse naokrog. Osupljivo, a U2 je delal čuda in nekako letel naprej v tako divjih razmerah, da se je zdelo nemogoče, da bi jih padalo lahko preživelo. Vse bolj sem zaupal mojo usodo padalu.
Nad 4000 m sem začenjal čutiti učinke hipoksije, zato sem si skušal zapomniti smer 134°. Če bi letel brezciljno okrog ali celo v nasprotni smeri, bi mi zmanjkalo goriva. Če hočem preživeti, se moram čim prej spraviti od tukaj. 134°, 134°, 134°, ... sem si ponavljal znova in znova, vidljivost pa se je slabšala. Globoko v nevihti in toči, sem komaj odčitaval smer na GPS.
Na desni je udarila strela, tako da so me zaščemele ozeble noge, naslednji trenutek pa se je začel motor, skupaj s sedežem, močno tresti. Še hujša od tresenja, pa je bila ... tišina. Motor je utihnil! Obrnil sem se in prvič po dveh in pol urah pogledal motor. Ves, celo vroči deli, je bil prekrit z debelo plastjo ledu.
Bil sem v velikih, velikih, težavah! 4000 m praznine pod menoj, objema me nevihta, valovi na morju bi lahko bili visoki osem metrov, veter pa najverjetneje močnejši kot 100 km/h. Pred letom dni sem se boril za življenje pri belem dnevu in 30 cm valovih! Medtem ko sem z eno roko skušal pobrati stvari in se pripraviti na zasilni pristanek na vodi, sem z drugo roko vodil padalo skozi turbulenco. Ko se je padalo zaprlo, niti nisem preveč odreagiral. Slepo sem zaupal U2. Prvič me je bilo zares strah. Še enkrat sem na slepo poslal sporočilo po radiu, pa ni bilo odgovora. Dol bom treščil sam. Na 2500 m sem popolnoma izgubil nadzor in proti morju sem začel padati kot kamen. Mislim sem, da ne bom več mogel vzpostaviti nadzora nad padalom. Hitrost spuščanja je bila do 49 m/s! Potem pa nenadoma, kot da bi nekdo udaril s kladivom in spet sem letel. Do morja sem imel še 1000 m in ker sem končal priprave za pristanek na vodi, sem ponovno skušal pognati motor. Enako: tresljaji, kot da bo motor razpadel. Poskusil sem še enkrat in nenadoma je motor zakašljal in oživel. Nisem mogel verjeti. Motor je kašljal in se dušil, a z malo igranja s plinom, sem nekako krevsal naprej.
80 km od obale, po več kot treh urah v oblaku, sem bil spet na 1000 m in končno sem videl luči v Afriki. Neverjetno! Dobil sem medlo upanje, da bom preživel. Bolehnemu padalu sem se dobrikal, da me je še naprej neslo proti kopnemu in varnemu zavetju, motor pa se je ustavil še kakih dvajset ali tridesetkrat in vsakič sem se zbal, da je konec. Akumulator bi se lahko izpraznil in zgrmel bi v morje.
Ob dveh zjutraj, na Božični večer, po enajstih urah in pol v zraku in 871.6 km, sem končno prispel nad kopno. Težav pa še ni bilo povsem konec. Pod menoj je še vedno divjala nevihta in obetal se je pristanek v vetru in dežju. Ko sem škilil skozi meglice in dež sem opazil osvetljen trak blizu nekakšnih zgradb in uspel sem uspešno pristati. Takoj ko sem se dotakni tal sem skočil ven in odrezal padalo. Nato sem se zgrudil in zajokal. Skoraj nič nisem videl. Toča mi je poškodovalo očesno mrežnico, tako da sem razlikoval samo svetlobo in temo. Čez nekaj minuti sem slišal vpiti može. Bili so vojaki.
Zaprli so me in zasliševali pet dni. Podrobno so pregledali vsak dokument in papirček. Izkazalo se je, da sem pristal na minskem polju 200 m od Marsah Matru, kjer je vojaško poveljstvo Severnega Egipta!
Neverjetno, vendar Andi še vedno leti. Za več informacij poglejte na www.andi7hofer.com.
 Podatki o letu:Vzlet – Kalamata, GrčijaPristanek – Mersa Matruh, EgiptRazdalja – 871.6 km (prejšnji rekord 740 km)Čas leta – 11h 57 min 16 secPovprečna hitrost – 71 km/hNajvečja hitrost – 270 km/hNajvečja višina – 4981 m
Največja hitrost spuščanja v nevihti – 49.3 m/s (22 sekund od 2302 m do 1217 m)
Čas prebit v nevihti – 3 h 15 min (od 21:25 do 00:40)

 Oprema:Paraplane – Fresh Breeze Proto z aerodinamično prevleko in notranjimi komandami
Motor Hirth – 3503E, 70 KM, vodno hlajen z dvojnim vžigom in električnim starterjem
Tank za gorivo – karbonska vlakna, 265 litrov za 22 urPadalo – U-Turn U2Teža – štartna teža 450 kg, od tega 195 kg gorivo
 
Vir:Cross Country, št. 99, maj-junij 2005Prevod: Matej Belčič