Zbiralniki, vodniki in sprožilci

11.03.2003 - 14:36

Pogosto je osnovni problem pri XCju kako pravilno odgovoriti na vprašanje »Kje je naslednji steber?« Če bi uspeli najti pravilen odgovor v vsaj 90 odstotkov primerov, bi bilo življenje zelo, zelo lepo. Mislim, da je ključno za vsakega pilota, da razvije svoj sistem za  razumevanje termike in ga neprenehoma izboljšuje. Samo tako se je mogoče kaj naučiti iz vsakega uspešnega ali neuspešnega leta. V tečajih je pogosto slišati tečajnike reči »Ah, saj mi je bilo nekako jasno, ampak zdaj je toliko preprosteje.« In v tem je bistvo: preprost, enostaven sistem, ki ga lahko vsako leto nekoliko izboljšaš. Svoje predvidevanje termike bi lahko razdelil na dvoje: predvidevanje termičnih izvorov na zemlji in na pokazatelje na nebu. Ta članek je poskus razložiti sebi in vsem, ki se jim zdi zanimivo, kako se termični stebri oblikujejo na zemlji in kako jih učinkovito poiskati. V drugem delu se bomo ukvarjali z nebom in oblaki, v tretjem pa z letenjem v termiki.
Zbiralniki
Potencialne povzročitelje termičnih stebrov imenujem »zbiralniki«, ker zbirajo sončno in jo sprostijo kot tok toplega zraka, oziroma kot termični steber. Ta proces bi moral zanimati vsakega uspešnega XC pilota. Mislim, da se zrak v zbiralnikih segreva, ker sonce segreva zemljo. Najprej se topel zrak sprošča sorazmerno počasi in konstantno (dober primer so stebri v gorah zgodaj zjutraj), kasneje pa sledijo bolj divja zaporedja dviganj ali cikli, podobno kot valovi udarjajo ob obalo. Zamislite si majhne valove, ki konstantno prihajajo, nato skoznje udari močan val, ki mu ponovno sledijo majhni valovi. Če uspete najti dober zbiralnik, lahko okrog njega vzdržujete »nulo« in čakate na dobro dviganje. Če ste nizko, je to mogoče vaša edina možnost.
Zbiralniki so stvar sonca. Če ga ni, se verjetno ne bo prav dosti zraka odtrgalo od zemlje (izjema so hladne fronte in druge zelo nestabilne zračne mase). Ko zagledam potencialni termični zbiralnik, se najprej vprašam: »Kako dolgo in pod kakšnim kotom je sonce sijalo na zbiralnik?« Popoln zbiralnik bi bil ure in ure obrnjen pod pravim kotom proti soncu. Tega sem se naučil leta 1996, na državnem prvenstvu Združenih držav. Vsi vrhunski piloti so leteli na sončno, čeprav zavetrno lego pobočja, jaz pa sem se odpeljal na privetrno stran, ki jo je sonce šele začelo obsevati. Scuril sem, oni pa ne. Takrat sem mislil, da nisem imel sreče. Pa sreča nima nič opraviti s tem. Pobočja preprosto niso bila dovolj dolgo obsijana s soncem.
Naslednji faktor, od katerega je odvisno kako močno se zrak segreje, je površina ob katero udarja sonce. Odlično analizo odvisnosti termike od površine je v svoji knjigi »Cross-Country Soaring« napravil Reichman. Načeloma bodo suhe površine, z veliko ujetega in zaščitenega zraka ustvarile najboljšo termiko. Poznosezonska žitna polja (žito, oves, …) so suha in v njih je ujetega veliko mirujočega zraka. Iz njih se sprostijo ena najboljših termičnih dviganj. Suho grmičevje prav tako dobro dela, enako kot skalnat teren z veliko ujetega zraka med kamenjem, vendar potrebuje nekoliko dalj časa, da se segreje. Vlažna tla pa absorbirajo sončno energijo in jo porabijo za izparevanje vlage, tak ohlajevalni proces pa ubije termiko.
 
Veter slabo vpliva na termične stebre, saj neprestano meša zrak v potencialnih zbiralnikih in tako bodisi preprečuje, da bi dosegel temperaturo, pri kateri bi se lahko odtrgal od zemlje ali pa spremeni to, kar bi lahko bil dober steber v raztrgano dviganje, posebej blizu tal. Dolga vrsta žive meje ali dreves okoli zelo suhega, a poraščenega polja pogosto zadržuje lep, miren žep zraka. Termiko na tleh lahko občutite, tudi če se samo sprehajate. Sončna, suha mesta, zaščitena pred vetrom bodo toplejša. Čeprav se zdi čudno, sem se veliko naučil tako, da sem preprosto hodil po gorah, občutil hladen zrak med borovci, v nasprotju s toplim zrakom na golih pobočjih. Površina zbiralnika bo tem toplejša, čim bolj bo zaščitena in sončna in kot pilot boš imel več možnosti, da se dvigneš. To pomeni, da so najboljši stebri pogosto na sončnih, zavetrnih pobočjih. To ni noben problem, če si visoko in letiš nad njimi, se pa moraš sam odločiti s kako močnim rotorjem se želiš poigrati, ko si niže. To ni članek o varnosti.
Veliko pilotov misli, da bo črna asfaltna površina na parkiriščih ali cestah dober vir termike. Čeprav so te površine res temne in absorbirajo izjemne količine energije, pogosto ne delajo, ker ni ničesar, kar bi obdržalo zrak pri miru. Če opazujete ptice, ki jadrajo nad parkiriščem ali avtocesto, bodo skoraj vedno krožile v ozkih zavojih in ne bodo pridobile veliko višine. Stebri so pogosti, a pogosto neuporabni. So kot oljne kapljice, ki brizgajo iz vroče ponve. Zanimivo je, da parkirišče polno avtomobilov običajno dela bolje, kot prazno, ker avtomobili lepo ujamejo zrak. Cesta je lahko dober »vodnik«, a več o tem v nadaljevanju.
Kot nagnjenosti površine je ključen. Suha, preorana polja na primer, delajo bolje kot suha in gladka. Po moje zato, ker so strani brazd obrnjene proti soncu, kot kaki sončni zbiralniki, hkrati pa ščitijo žepe s toplim zrakom pred vetrom in mu omogočijo da se dovolj segreje. Če letiš v gorah, poišči pobočja, ki so bila najdlje ugodno (pod ustreznim kotom) obsijana s soncem. Zavetrne lege pogosto delajo bolje, kot privetrne, saj je tam zrak zaščiten, bo pa vetrovno sončno pobočje vedno zmagalo nad senčnim, zavetrnim. Masivna, jugozahodna gorska pobočja pogosto nudijo nepretrgana močna dviganja vse od poldneva, do zgodnjega večera. Pobočja obrnjena proti vzhodu ali zahodu, pa bodo delala samo zjutraj, oziroma zvečer.
Anti-zbiralnik je seveda jezero. Hladno, odsevno, vlažno, pogosto vetrovno. Skoraj nikoli ne boste našli stebra, ki bi izviral z jezera. Saj ne da nad jezerom ne boste našli termike, ampak najpogosteje ta ne izvira iz samega jezera. Izjema zna biti pozno popoldan, ko sorazmerno topla voda sprošča toploto, vendar se mi je redko zgodilo, da bi bil ta pojav dovolj močan za uporabna dviganja. Dolga večerna planiranja čez jezera so pogosto prijetna, vendar ne računajte na taka čarobna dviganja prepogosto, sicer se zna zgoditi, da se boste okopali.
 Pasivni sprožilci (in vodniki)
Mislim, da ima termika nekakšno površinsko napetost in si utira pot po tleh, preden se sprosti, podobno kot olje po stenju (le ta je olju nekak vodnik). Točko, kjer termika zapusti vodnik imenujem pasivni sprožilec. Največ pasivnih sprožilcev je na gorskih vrhovih. Nad temi bo pogosto oblak od devetih zjutraj, do sončnega zahoda, čeprav sonce potuje od vzhoda proti zahodu. Najprej se segrejejo vzhodna pobočja, termika se zapelje po njih in sprosti, nato jugovzhodna pobočja, potem južna, na koncu dneva pa jim sledijo še pobočja obrnjena proti zahodu. Steber pa pride po vodniku vedno do istega pasivnega sprožilca. Pomislite na »domačo termiko« na vašem lokalnem vzletišču. Kaj se pravzaprav dogaja, ko sonce potuje po nebu? Če si visok, se lahko zapelješ naravnost nad vrh, če si pa nizek, moraš leteti na sončno stran hriba in se potem povzpeti. Grebeni pogosto delujejo na podoben način. Če se na obeh straneh grebena topel zrak sprosti hkrati, se lahko pojavi še konvergenca.
Ko letim v gorah, sem pozoren na pasivne sprožilce, kjer bi se balončki lahko odtrgali. Zdi se da najbolje delajo grebeni nad zaščitenimi, osončenimi pobočji in mesta kjer greben oblikuje mini vrh, na katerem se lahko odtrga steber (kot voda, ki ti teče po roki in curlja s komolca). Dva ali več grebenov, ki se stekajo skupaj, so boljši kot eden. Vsak greben poveča možnost, da boš izbral pravi vodnik. Če ti bo kdaj dolgčas, postavi žlico v steklen lonček z vrelo vodo. Lepo je videti kako stvar deluje.
Če letimo po ravnini, so lahko pasivni sprožilci zelo, zelo majhni. Na primer cesta ob suhem, zoranem polju, proti kateri z njega pihlja vetrič. Med cesto in njivo je običajno majhen jarek. To je prav gotovo sprožilec. Že rob suhe njive ob bolj posejani, je dovolj da se zrak dvigne. Skoraj vedno najdem najboljše stebre na od vetra obrnjenih vogalih velikih, suhih polj, kjer je nasajeno grmovje, živa meja ali celo samo trava, namesto zorane zemlje. Skupina hiš sredi pustega območja, ali celo samo osamljena bencinska črpalka, ki prekinja monotonijo ravnice, zna pognati steber proti nebu. Nekateri močno verjamejo v daljnovode, kot pasivne sprožilce, vendar mislim, da imajo termični stebri v njihovi okolici več opraviti s samo konfiguracijo terena. Izjema so lahko zares visoki stebri daljnovodov, ampak to je samo domneva. Vrtenje nad daljnovodi pa je lahko tudi nevarno.
 
Velike skale so pogosto dobri vodniki in sprožilci, saj nekako prebadajo površinsko napetost in sproščajo stebre, ki švignejo proti nebu kot krogle in omogočajo tudi večjim žepom toplega zraka da zapustijo tla.
In nenazadnje, temperaturne razlike na različnih površinah lahko vplivajo na temperaturni gradient in delujejo kot sprožilci. Pogosto najdem steber na stičišču dveh različnih tipov površin. Kilometre dolga suha njiva, ki vodi k velikemu jezeru, bo pogosto imela dežurni steber na stičišču obeh (če veter prihaja s polja, se bo steber vzpel nad jezero). Vendar bodo vlažna polja ali jezera običajno zadušila vso termično aktivnost v neposredni bližini, posebej v smeri vetra. Razlike v temperaturi površin so lahko majhne, vendar me je na tisoče primerov podučilo, da so pomembne.
 Aktivni sprožilci
Ti sprožilci se premikajo. Na primer traktor s katerim žanjejo suho žitno polje, bo skoraj vedno vir termike. Tudi avtomobili, ki vozijo po cesti poleg velike, suhe njive so sprožilci. Kakršnokoli premikanje, bodisi ljudi, kmetijskih strojev, avtomobilov, celo drugega pilota, ki pristaja, bo prisililo zbiralnik, da odda toploto. Kolikokrat si pristal na travniku in gledal kako se nekdo drug vzpenja nad tabo?
Začenjam verjeti, da so tudi sence oblakov često aktivni sprožilci. Letel sem že na veliko krajih, kjer je prednji rob oblaka dvignil vrtince (dust devil), ko je njegova senca potovala po površini. Kot da bi bila kaka mini hladna fronta, zaradi katere se dviga topel zrak. To je samo teorija, vendar se zdi, da včasih deluje.
Kako pridobljeno znanje uporabiti?
Stebri se dvignejo do neke določene višine, preden se ustavijo. Vse kar je pod polovico razdalje med tlemi in bazo oblakov imenujem »nizko« in vse kar je nad, »visoko«. Če je na primer baza 1800 m nad tlemi, sem visoko če sem više kot 900 m nad zemljo in nizko, če sem pod to točko. Članek se ukvarja z odločitvami, ko smo v »nizkem« območju. Če si nizek, se odpravi proti zbiralnikom, ki so že dalj časa obsijani s soncem. Bodi pazljiv če letiš v senco oblaka. Če si nizek, se da zelo redko pobrati v taki senci. Zbiralnikom se priključi po morebitnih vodnikih in sprožilcih. Sončen travnik, pod s soncem obsijanem grebenom, v lahnem zavetrju, s puhastimi oblaki nad njim, bo odlična odločitev. Če si na senčni strani pobočja, si na napačnem mestu in boš moral hitro poiskati nekaj sonca. Tudi večje rjavo polje z gričkom na strani proti kateri piha veter je lahko v redu. Ali pa velik, suh travnik ob prometni žili. Sam poskušam leteti čez čimveč potencialnih kombinacij zbiralnikov / sprožilcev / vodnikov. Četudi dobim samo konstantno nulo na variometru, ko sem nizek, jo vrtim tako dolgo, dokler se ne prebije termični cikel. Seveda, če vidiš sokola, ki se dviga kot nor ali pa vrtinec (dust devil) za traktorjem, so stvari preprostejše. S šibkimi dviganji se ne ukvarjam, če sem pravkar zvrtel do vrha in začel planirati. Nima smisla, saj se bodo taka dviganja tako ali tako kmalu končala. Bom se pa ustavil ob čemerkoli uporabnem, ko sem v »nizkem« območju.
Pomembno je vedeti, da se dviganja in spuščanja največkrat izenačujejo, posebej na sorazmerno majhnih območjih. Če si se dvigal s 5m/s, pričakuj da bo spuščanje več kot 5m/s, ko boš zapustil steber. Če so stebri široki, pričakuj obsežna območja spuščanja. Če si v območju silovitega spuščanja, je mogoče nekje blizu močan steber. Vprašati se moraš: »Kje je zbiralnik, kje je vodnik, kje je sprožilec?« Zbiralniki imajo tudi tendenco, da srkajo zrak, ko se sproščajo. Pogosto boš opazil povečanje hitrosti, ko si blizu stebra. Tudi padalo bo zanihalo za nekaj stopinj naprej, ko zrak pospešuje proti stebru, saj tvoje telo, ki je težje, nekoliko zaostane. Ko priletiš v močan steber, bodo starejša padala v glavnem zanihala nekoliko nazaj, pritisk v njih pa bo močan (kar lahko občutiš na komandah). Tudi sunek vetra ali turbulenca lahko povzročita, da padalo zaniha nazaj, vendar takrat pritisk v padalu ne bo tako velik. Tako se da izvrstno ugotoviti ali si vstopil v steber ali pa je bil samo sunek vetra. Če se je pritisk v padalu povečal, si našel steber. Če ni pritiska, ni stebra. Novejša (po letu 1999) in zelo zmogljiva padala običajno zanihajo v stebru naprej, ne glede na to, kako močan je. Občutek povečanja pritiska v kupoli in na komandah, pa je enak.
Ne pozabi, da veter nagne steber. Če si sorazmerno nizek, ko se bližaš zbiralniku, potem to ni tako pomembno. Više ko pa si, dlje od izvora moraš biti v smeri vetra, da lahko prestrežeš steber.
Opisan sistem je lahko napačen, je pa najboljše, kar sem uspel razviti do sedaj. Vsako leto je bolje in vsako leto se ozrem nazaj in se vprašam: »Ups, sem se o tej stvari motil?« Vsak let skušam pošteno razdelati in ugotoviti, kaj je delalo in kaj ne. Zakaj sem scuril, nekomu drugemu pa je uspelo? Dobri piloti razvijajo svojo teorijo iskanja sreče pri termiki zelo dosledno. Torej srečno pri razvoju tvojega sistema, ta je tisti, ki je pomemben!
 Avtor: Will GaddVir: http://www.gravsports.com/Paragliding%20Pages/Paragliding%20Stories/ther... Prevod: Matej Belčič