Z angeli

22.05.2007 - 15:41

Bob Drury se je pogovarjal z Ewo Wisniersko o tem kaj se je v resnici zgodilo v Manilli.
O tem, kaj se je zgodilo Ewi v Manilli, je bilo že veliko napisanega. Večina nas je o tem izvedela, ko so TV in radijske postaje, vedno željne senzacij, poročale o prikupnem dekletu v boju s silami narave. Pojavljali so se naslovi kot "Tornado je povlekel jadralno padalko na 10000 m" ali "Nevihta zvlekla jadralnopadalsko prvakinjo više kot Mt. Everest". Sprva je bilo iz pretencioznih novic težko izluščiti dejstva. Vsak pilot pa je vedel, da je nekdo, ki nam je blizu, doživel verjetno najhujšo izkušnjo, kar jo lahko doživi prosti letalec in da je čudežno preživel. Tukaj je Ewina zgodba o tem, kaj se je zgodilo 14. februarja 2007 v Manilli.
"To je bil moj prvi let v Avstraliji. Organizator je podal zelo skromno (ker sem jo slišal tudi sam, bi rekel slabo; op. prev.) vremensko napoved. Omenili so nevarnost neviht v nekaterih področjih. Proti severu je že bilo videti nekaj ploh, zmeren južni veter pa je pomenil, da bo v to smer, proti dvema velikima oblakoma, najlaže doseči veliko razdaljo.
O pogojih v Manilli nisem vedela prav veliko, zato sem se pridružila veliki večini pilotov, ki je odletela z vetrom. Nekaj jih je bilo pred menoj, nekaj pa zadaj. Včasih sem bila v bližini velikih oblakov zelo previdna. Novembra pa sem bila na otoku Reunion, kjer neprestano letijo blizu le teh. Veliko sem se naučila od lokalnih pilotov. Spoznala sem, da se oblaki in njihov razvoj v posameznih deželah zelo razlikujejo. Tako sem se na tem prvem letu v Avstraliji, brez skrbi prepustila odločitvam drugih pilotov.
Ko smo se približali oblakom, sem se umaknila največjemu in letela vzporedno z manjšim, skoraj v višini njegove baze. Glavni razvoj je bil kakih 10 km proč, preostanek neba pa je izgledal v redu. Povsod so bili posejani kumulusi in zdel se je lep dan za letenje. Velik oblak je bil zelo temen, a se mi ni zdelo, da me ogroža. Okrog mene je bilo veliko drugih pilotov. Nato sem se znašla v močnem dviganju, oblak pa se je začel formirati pod menoj in okrog mene."
Ewa je letela dve uri. Zadnje četrt ure je večinoma planirala in samo tu pa tam malo zavrtela, da je ohranila višino, ki je zanašala kakih 2250 m. Stebri so bili med dva in štirimi m/s. Njen trek pa pokaže, da je nenadoma prišla v precej močnejše dviganje. Eno minuto se je dvigala s 6 m/s, takoj zatem pa enako dolgo propadala z 9 m/s. Povečano dviganje je kazalo na to, kaj je pred njo. Oglasil se je notranji alarm, pa ne za dolgo, saj je takoj, ko se je nehalo propadanje, vario spet začel kazati 8 m/s. Dvakrat več, kot je bilo dviganje do tega trenutka.
"Zelo sem bila osredotočena na vodenje padala v močnem dviganju, ko sem opazila, da se je zrak okoli mene začel kondenzirati. Nisem bila preveč blizu manjšega oblaka in kakšnih 10 do 15 km od večjega, oblak okrog mene pa se je kar formiral in nenadoma sem bila znotraj njega.
  Zelo sem se trudila, da je padalo ostalo odprto. Sprva sem skušala leteti nazaj, da bi našla pot iz oblaka, pa zaradi turbulenc nisem mogla slediti kompasu na GPS-u. Samo vrtel se je in nisem mogla leteti naravnost. Skušala sem napraviti spiralo. Poskušala sem trikrat, pa mi ni uspelo zbiti dovolj višine. G obremenitev je bila velika, propadanja pa nobenega. G pospešek je pri tekmovalnih padalih z dolgimi vrvicami velik, propadanje pa ne tako veliko kot pri rekreativnih padalih s krajšimi vrvicami. Tako je težko doseči veliko propadanje brez precejšnje G obremenitve.
Ko sem se pri tretjem poskusu skoraj onesvestila, sem se zavedla, da ne bom mogla potegniti dovolj močne spirale, da bi pobegnila. Odločila sem se leteti naravnost in skušati najti območje manjšega dviganja ali pa rob oblaka. Bila sem na 4000 m. Padalo je bilo povsod okrog mene, pa ga zaradi ledu in oblaka nisem dobro videla. Letela sem praktično na slepo. Turbulence so se malo umirile in po radijski zvezi sem poklicala Stefana (vodja nemške ekipe), ter mu sporočila kaj se dogaja."
Ewa je bila v oblaku šele štiri minute, pa jo je že potegnilo 2000 m više in dviganje se je nadaljevalo z nezmanjšano močjo.
"Nisem vedela kaj storiti. V oblaku sem bila tako globoko, da nisem imela pojma, katera smer vodi iz njega. Toča je močno tolkla po meni. Razbijala mi je po obrazu in telesu, ter polnila sedež. Bila sem premočena in premražena. Postajalo je temneje in temneje. Nazadnje je bilo tako temno, da nisem več videla padala. Nato je začelo grmeti in bliskati. Najprej pred menoj, nato za mano. Zavedla sem se, da sem v središču nevihtnega oblaka. Prosila sem naj me nekdo ali nekaj spravi ven."
Kljub resnosti položaja, so bile Ewine odločitve ves čas razumne. "Vseskozi sem si mislila, da bom nekako že prišla iz oblaka in da bo na koncu vse v redu."
Ewa ni bila edini pilot, ki je napačno presodil oblak. Kasnejša analiza trekov je pokazala, da je bilo v bližini 59 pilotov in tri je prav tako posrkalo, ko se je preveč razvit oblak spremenil iz kumulusa v kumulonimbus. Med njimi sta bila Christophe Gaber, nekdanji belgijski rekorder v preletih in Rudd Van Der Herjden. Ko sta v turbulenci izgubila nadzor nad padalom, sta oba uporabila reševalni padali. Potegnilo ju je na 4000 m, potem pa ju je na srečo odneslo v del oblaka s propadanjem, tako da sta pristala. Zaradi nevihtnega piša, sta oba trdo pribila ob tla in Christophe si je zlomil vretenca. Pilot kitajske ekipe, He Zhongpin pa je imel manj sreče kot onadva.
"Takrat še nisem vedela, da je posesalo tudi Zhongpina. Kasnejša analiza najinih trekov je pokazala, da sem bila samo 500 m proč, ko ga je ubila strela", pove Ewa.
Ewin trek pokaže, da se je nad 5000 m dvigala kot izstrelek. Povprečno dviganje je bilo med 15 in 20 m/s in v treh minutah je bila na 7000 m.
"Ne vem točno na kateri višini sem se onesvestila. Mislim da na okrog 7000 m. Čutila sem da bom izgubila zavest. Vid mi je začel slabeti, se ožati. Občutek mi je bil znan, podobno kot če bi delala močno spiralo in se bližala izgubi zavesti. Dviganje je še vedno bilo zelo močno. Počutila sem se kot list, ki ga vleče v sesalec."
 
Tako nezavestna in omotana v leden plašč, je Ewa z več kot 10 m/s potovala na 9946 m. Odkar je zašla v dviganje in pridobila  7000 m, je minilo samo 14 minut. Hitrost dviganja je bila ves čas dokaj konstantna, dokler se ni na 10000 m ustavilo. Ewin trek pokaže, da je začelo tam njeno padalo rahlo krožiti v desno. Verjetno zaradi nagiba njenega telesa v sedežu. Tako je dvajset minut vijugalo po nebu. Včasih se je dvigalo, večinoma pa spuščalo, dokler ni doseglo 8300 m. Njena trim hitrost je bila skoraj 70 km/h, verjetno ne samo zaradi zelo velike višine, pač pa tudi zaradi večje obremenitve, ki jo je povzročila teža ledu.
Nihče ne bo nikoli natančno vedel, kaj se je zgodilo Ewi tam zgoraj. Glede na hitrost dviganja do najvišje točke na 10000 m, nenadno prenehanje dviganja, ki mu je sledilo počasno spuščanje, pa se zdi zelo verjetno, da je Ewa dosegla nakovalast vrh kumulonimbusa. Značilno nakovalo, ki označuje vrh cu-nim nastane, ko dvigajoči zrak doseže tropopavzo, mejo med troposfero in stratosfero. Nad tropopavzo, se zrak segreva, namesto da bi se ohlajal. Tako ustavi vso konvekcijo, razen tiste najmočnejše. Ko oblak doseže višino tropopavze, se razširi, tako kot dim, ko zadene ob strop.
Težko je reči, kako dolgo bi Ewa preživela na tej višini. Vzponi na Everest brez kisika, so pokazali, da lahko človeško telo preživi na skoraj 9000 m, če ima dovolj časa za aklimatiziranje. Ewino telo pa bi brez kisika in brez aklimatizacije hitro ugasnilo. Imela pa je srečo, da se je na 8300 m začelo močno propadanje. V eni minuti se je spustila za 1400 m, z največjo hitrostjo 32 m/s, kar je polovica tiste, ki jo dosežejo klasični padalci med prostim padom.
"Mislim, da sem se zavedla na okrog 7000m. Bilo je mirno. Oči sem imela zlepljene zaradi ledu. Še vedno je padala toča in me bodla v obraz. Zaradi mraza sem se tresla. Vsa sem bila v ledu, pod jakno pa sem imela samo majico. Ko sem bila nezavestna, se je vreča sedeža odprla in je prav tako bila polna toče in ledu. Ko sem končno razprla oči in pogledala navzgor, sem videla s kupole, z vrvic in z ročk, viseti velike ledene sveče.
Takoj sem se zavedla kje sem in instinktivno sem pograbila za komande ter skušala upravljati s padalom. Pa se ni nič zgodilo. Nisem mogla ugotoviti kaj se dogaja. Komande niso delovale. Potem sem pa videla, da jih sploh nimam v rokah. Uspelo mi je dvigniti roke in začela sem upravljati s padalom. Stanje le tega me je skrbelo. Videla sem, da je prekrito z ledom in nisem imela pojma, kako se bo obnašalo. Nisem si drznila napraviti spirale in sem samo rahlo krožila v spuščajočem zraku. Vedela sem, da moram biti potrpežljiva. Tako sem se samo zavila v jakno in zakrila obraz pred točo in dežjem, ki sta bičala po obrazu.
Na 6500 m sem za trenutek pokukala na svetlo. Videla sem, da sem v luknji med ogromnimi oblaki. Nato se je luknja zaprla in spet sem bila notri. Končno se je na 5000 m spuščanje normaliziralo in padalo se je lepo odzivalo. Tako sem napravila malo močnejšo spiralo."
Ewa se je spuščala dokler ni na 2000 m pogledala iz oblaka. "Ponovno videti Zemljo je bil neverjeten občutek. Bilo je čudovito. Počutila sem se kot Apollo 13, ko se je vrnil iz vesolja. Skušala sem najti cesto ali kak drug znak naseljenosti, pa nisem videla ničesar. Končno sem opazila farmo z nekaj kravami, odletela čeznjo, se obrnila v veter in pristala.
 
Nebo je bilo temno in mokro. Nobenega sonca in še vedno sem bila vsa zmrznjena. Tako sem samo legla na tla, se zvila kot zarodek in se skušala ogreti. Nisem vedela kje sem, niti kako dolgo sem bila brez zavesti, niti kako dolgo sem bila v oblaku. Nato je zazvonil telefon. V zadnjem žepu sedeža, sem pozabila nanj. Izvlekla sem ga in videla da kliče Stefan. Odkar je pred uro in pol izgubil stik z mano, me je klical vsakih 20 minut. Povedala sem mu koordinate in prišli so pome.
Ko so me našli, so me prevzela čustva. Ker se tako dolgo nisem javila so pomislili na najhujše. Pobrali so mojo opremo, pa je bila zaradi ledu tako težka, da jo je bilo težko dvigniti. Potrebni so bili štirje sončni avstralski dnevi, da se je kupola posušila.
Odpeljali so me naravnost v bolnišnico, kjer so preverili nivo kisika in oskrbeli ozebline. Na ušesih, ki so bila izpostavljena mrazu, so se pojavili veliki mehurji. Prav tako na kolenih, ker se je vreča sedeža napolnila z ledom, medtem ko sem bila nezavestna. Nato so prišli mediji.
Nisem vedela, da bodo okrog tega napravili tak halo. Prihajali so helikopterji z novinarji, da bi napravili kak intervju. Bila sem izčrpana. Hotela sem pozabiti. Na srečo se je Godfrey izkazal in me ščitil pred novinarji. Vsi so hoteli ekskluzivo in mi ponujali pogodbe, če govorim z njimi in z nikomer drugim. Dala sem samo kratko izjavo za TV, tako da so ljudje videli da sem v redu. Hotela sem samo počivati in si opomoči.
Število elektronskih sporočil, ki sem jih prejela je bilo neverjetno. Vseh niti nisem mogla prebrati. Sem pa vedela, da bi se zgodba popačila, če ne bom kmalu s kom govorila. Tako sem izbrala nekaj novinarjev in jim povedala podrobnosti. Sedaj sem zaradi medijske pozornosti utrujena. Predolgo že traja. Rada bi pozabila in nadaljevala z življenjem. Čeprav je razlog za popularnost tragičen, mislim da je v vsem veliko pozitivnega. Postaje po vsem svetu so prikazovale čudovite posnetke ljudi, ki letijo, kar je za naš šport lahko le dobro.
Vznemirilo me je, da so ljudje prikazali to, kar se je zgodilo meni in Zhongpinu, kot neumnost. Če sva bila neumna midva, je bilo neumnih tudi veliko drugih pilotov. Imela sva samo nekaj manj sreče. Prepričana sem, da je oblak, ki se je formiral okrog mene, potem posesal večji oblak, ko se je le ta spremenil v cu-nim."
Veliko je bilo meteoroloških analiz za ta dan. Sondaže kažejo, da je bila ta dan močna inverzija, ki jo je verjetno prebilo zgodaj popoldan. Ko inverzija, ki zadržuje veliko količino toplega zraka, nenadoma popusti, je kot da bi izvlekli zamašek iz kadi polne vode. Topel zrak, ki je bil stisnjen pod inverzijo, se izprazni navzgor skozi luknjo in zrak začne iz vseh smeri sesati skozi točko prebitja. Ko je zrak enkrat skozi luknjo v inverzni plasti, se zaradi velike temperaturne razlike začne silovito dvigati in širiti. Hitro nastane cu-nim.
 
Na ravnini je značilno, da lahko en sprožilec povzroči izolirano luknjo v inverzni plasti, kar začne sesati zrak kilometre naokrog. V gorah je tega manj, ker je več močnih sprožilcev in konvergenčnih točk, ki prebijejo inverzijo. V takih pogojih je lahko razumeti, zakaj je, razen močnega razvoja severno od Manille, preostali del neba izgledal v redu. Inverzija je bila prebita samo v eni točki. To tudi razloži, zakaj je velik oblak tako hitro posesal manjšega, ki se je formiral okrog Ewe, takoj ko je topel zrak pod inverzno plastjo bruhnil skozi luknjo.
 
Čeprav je bila več kilometrov od nevihtnega oblaka, je bila Ewa pod vplivom sesanja skozi inverzno luknjo v glavni steber cu-nim, vse do vrha nakovala. Na srečo jo je na koncu zaneslo v del, kjer se oblak prazni in si je rešila življenje.
In kaj bo počela Ewa po vsem tem? Le malo nas taka izkušnja ne bi spremenila. Veliko bi nas celo nehalo leteti.
"Po tistem dnevu v oblaku deset dni nisem letela. Ko pa sem, je bil to zame zelo čuden in čustven trenutek. Na štartu sem bila precej zaskrbljena. Bala sem se, če je padalo morda poškodovano. Ko sem bila v zraku, sem se odmaknila od množice, tako da sem bila sama. Takrat sem se zlomila in začela jokati. Pogledala sem na lepote okrog mene in pomislila kako srečna sem, da sem še tukaj. In pomislila sem na Zhongpina in kako nesrečen je bil. Prav lahko bi bila jaz.
Življenje se sedaj zdi drugačno. Prioritete so se prav gotovo spremenile. Še vedno bom tekmovala, bi se pa rada naučila več o prostem letenju. Tekmovanj sem se lotila hitro po tistem, ko sem začela leteti in v samo treh letih sem dosegla dokaj visok nivo. Zadnjih nekaj let sem neprestano potovala in služila denar s tekmovalnim letenjem. Sedaj delam za Swing v promocijskem oddelku. Delo mi omogoča različne pristope do našega športa in nisem več pod pritiskom nenehnih tekmovanj.
Tudi pogled na življenje se mi je spremenil. Vsak nov dan je še vedno kot darilo. Na svet gledam bolj pozitivno in srečna sem, da sem še vedno tukaj in da ga lahko uživam."