Termična ekstaza

03.01.2009

Nekak je vedno potrebno pričet. Trenutno mi ne pade na pamet nič drugega kot tale klišejski naslov. Hm, da ni to posledica skoraj mesečne megle, dežja in drugih ne prilik, ki nas ponovno zabavajo v teh mesecih. Če pričnem z naslovi mislim, da je bil najbolj legendarni naslov v letošnjem letu „Kako mi je uspelo premagati samega sebe“. Brez heca, meni se zdi naslov genialen. Priznam, da sem prebral članek samo zaradi naslova. Všeč mi je bil kot celota in je tudi eden redkih, ki so mi ostali v spominu. Čista 10.
 
 

.sig_cont {width:230px;height:120pJa, Brazilija.... Z Gašperjem sva imela celo pustolovščino samo, da sva prišla tja. Iberija nama ni dala karte, ker z nama ni bil Igor Eržen. Kupec karte. Takšno imajo pravilo, baje edini na svetu. Rešitev je bil le ena, prebuking za en teden. Glede na to, da ni bilo po****ne variante da bi pri njih kupila novo karto. Letalo je letelo brez dveh potnikov in kar se naju tiče bi lahko treščilo ob tla.
V Braziliji se zbere standardna ekipa.
Stojan Kranjc – Kanđa, Primož Podobnik – Beluga, Aljaž Valič – Weather  Castro, Urban Valič – PWCF, Gašper Prevc – Prevko,  jaz – Suša in Lizi (tam nekje med oblaki). Manjka le Jurij Vidic – Juro, katerega podjetje Agring je tudi drugače sponzor prevozov preletaške reprezentance. Kadar je le mogoče.
Če smo dobro začel v Italiji bomo tako tudi končali. „Razbil jih bomo k kante.“ Jaz si mislim ne zajebat prve tekme. Letenje se mi zdi noro, đungla, ogromni monoliti strjene lave in vse zeleno. Kot Jurski Park. Kar predstavljam si dinote kako lomastijo na okoli. Pristanem med prvih pet. Odlična pozicija za nadaljnji napad vendar kasneje izvem, da GPS zapisa ni mogoče pridobit iz inštrumenta.
….
To pa čist popizdim!!!!, bi rekel Giacomelli.
….
No in tako dalje. Letenje je bilo precej težko. Priti mač vsak je kej zajebal. Dan pred zadnjo tekmo se ga gremo kar napit. Oziroma gremo žurat. Prevko ostane doma, brez heca! Res je bil vrhunski koncert v nabiti diskoteki. Domov pridemo ob jutru, ko se že pričenja danit. Ko se zbudim, čez ene 2 ure, ni nikjer nobenega. Fak!!!! Zamudil bom avtobus za vzletišče. Ruzak na ramo in na pol tečem, čez mesto do avtobusov. In kaj ugotovim?! Da ni še nobenega tu ker so šli vsi na zajtrk. Ta dan letimo vrhunsko! Kot da bi potrebovali reset! Na koncu discipline se Urban, Podobnik in jaz prvi na ravnini pobiramo za ciljni dolet. V hribih pa drugi večinski del prve skupine. Ne kaže jim preveč dobro, mi smo pa tudi nekoliko prenizki za finiš. A vse kaže, da bodo danes prva tri mesta zasedli Slovenci. No, v tem momentu sta se po sredini teh dveh opcij, izza ozadja pripeljala Heli (Helmut) in nek Južno Afričan. Tako sta nam pokvarila zaporedje za dve mesti nista pa mogla dobre volje.
Po celotedenskem furanju safra, z majhnimi višinami, 100 kilometerskimi pokrivanji in zelo močnim vetrom je bilo tole kot balzam za zaključek letošnjega tekmovanja. Ob vožnji v Castelo smo na avtobusu poslušali Švicarsko govejo muziko, Aebi je imel govor, Podobnika pa je nalezljivo trgalo od smeha. Na vzletišču pred tekmo je namreč nek jadralno padalski „turist“ frajaril okoli štarta dokler ga ni navilo okoli drevesa. Potem je visel pred ogromno množico gledalcev kot na razstavi. Imeli smo tudi acro program. In ko ravno je model delal MacTwista se zadere Bano (Urban): „Zdajle bo rezerva!!“ Puf, in jo je odvrgel. Baje, da je to sam izvedel tudi do trikrat na dan. Trening je trening. Ja, v Braziliji so na vzletišču gledalci. Če scuriš pa je včasih potrebno dat kakšni mladenki tudi avtogram. Enega na papir enega pa na ramo. Uh... Tako, svetovnega pokala je konec. Vsaj v letu 2008, kaj prinaša prihodnost bomo videli.
Popotovanje sva z Gašperjem nadaljevala po neskončni Atlantski obali kjer je povsod rajska plaža. Ne nasedajte turističnim reklamam, da je ta in ta plaža nekaj posebnega, da ni nobene podobne. Da če se ne odločite v tem trenutku bo nekdo drug zasedel vašo prečudovito osamljeno plažo! Takih plaž je neomejeno!! V glavnem po ene 1000km so meni že presedale in fino mi je bilo, da sva se ponovno pomaknila nekoliko v notranjost. Santa Terezinja je videti kot odlično mesto za XC letenje. Pokrajina je videti popolnoma drugačna od ostalega kar sva videla. Osebno me je spominjala na Afriko. Zaradi premočnega vetra naslednji dan pa dežja, nadaljujeva. Minagerais! Uh.. Da te kar zmrazi, tako zloglasno dobro je tukaj. Valadares, pa hribčki.... Tukaj je naju čakala termično konvergenčna pustolovščina.
Po 900 ali 1000 kilometrih vožnje prideva v Valadares. Jaz zbolim, boli me grlo in greva spat. Zjutraj se nama nič ne da. Lenobno se odpraviva na vzletišče in okoli 12 ure sva gor. Noro! Hribčki! To sem do sedaj videl le na fotografijah. Dobesedno me zmrazi in pričnem razgrinjati opremo. Spraviva se v zrak in napadeva te hribčke - „ravnino“! Dviganja in spuščanja so močna! Če si izbral nekoliko drugačno linijo si šel dol kot bomba. Eeeeee, pa na naslednjem hribčku ponovno raketa. Bam, navzgor! Mislil sem, da bova v zraku z Gašperjem kaj sodelovala tako kot to počneva z Marlijem. Ampak ne, cel dan sva praktično tekmovala in se izmenjevala na poziciji. Pičila sva na pospeševalnikih in po stotem kilometru so se mi zasvetile oči. Danes bo 200! Gašperju valda isto. Dan se je ves čas izboljševal. Baza oblaka je bila vse višja, veter je bil približno isti, vendar pa so se  tista prva silna dviganja in spuščanja nekako umirila. Sedaj sva dobesedno delfinirala po drugem delu konvergenče linije. Zajele so naju ugodne sape, bi rekel Marli. Letela sva na jug in prvi del dneva je bila linija bolj na vzhodu potem pa na zahodu. Razmaka približno 10-15km. Bila je tekma s časom. Sonce je neusmiljeno hitelo čez nebo. 170 km od Valadaresa. Ura je 5 in sonce je skoraj zašlo. Sedaj jadrava na sredini doline v nulci in se upirala neizbežnemu pristanku. Pod nama vidim ob cesti hotel in parkiran avtobus. Uuu, fajn, če bo sreča, pristaneva in imava bus do Valadaresa. Avtobus pa je bil seveda pokvarjen. Tam je stal že več dni. Po pristanku sem sam sebe vohal kako smrdim. Prešvican in neopran sem smrdel bolj kot lokalni mulci, ki so prišli do naju. Na avtobusu se smejiva. Če bi imela Lonely Planet bi v njemu zagotovo pisalo. Valadares 170, must do! To sva vedela. Spraševala sva se le ali sva nabila Marlija? Ali sva podrla Žuni rekord? Smeh!
Fotke so tukaj:http://picasaweb.google.si/susa.brazil
Primož Suša