Tehnika letenja v termiki

12.10.2003 - 16:17

Pri letenju mi je brez dvoma najljubše letenje v termiki; pravzaprav je to ena najljubših stvari, ki jih počnem v življenju. Ni lepšega kot ujeti oster, trgajoč steber in se povzpeti v njem več kilometrov. Termika pa je tudi moj najmanj ljub del letenja; namreč dnevi ko vsem leti gor, ti pa scuriš kot kamen – večkrat zapored. Takrat si srečen, da ni nikogar blizu, da te ne sliši vpiti. Kar sledi, je moj najnovejši »termični sistem«. Upam, da ti bo pomagal pri razvoju lastnega.
Teorija termike
S še malo teorije bo laže razumeti, kako leteti v termiki. Mislim, da so stebri blizu zemlje pogosto ozki in sorazmerno divji. Ko se pa dvigajo, se umirijo in razširijo. Tudi pritisk vpliva na oblikovanje stebrov. V dnevih, ko je pritisk visok, se oblikujejo ozki, ostri in »razrukani« stebri. Ko je pritisk nizek, so lahko stebri zelo močni, vendar njihovi robovi niso tako ostri, pa tudi širši so.
Na moč stebrov vpliva tudi temperaturni gradient. V vročih dneh, z močnim gradientom bodo tudi stebri močnejši. Zamisli si zelo topel zrak, ki se dviga iz zbiralnika v dnevu, ko je temperaturna razlika med tlemi in recimo 1500 m više, velika. Steber se bo dvigal zelo hitro. Inverzija je nekaj nasprotnega. Nič presenetljivega ni, da se stebri ob inverzni plasti običajno ustavijo ali vsaj upočasnijo.
Vsi ti faktorji (in stotine drugih) dajejo dnevu nekak »termični profil«. Če na jasen dan startaš v modro nebo (kar kaže na visok pritisk), gradient pa je visok (kar si preveril v napovedih), lahko pričakuješ ostre in močne stebre. Če pa je nebo polno mehkih kumulusov in se zaradi vlage zdi nekoliko zamegljeno, lahko pričakuješ mehkejše stebre. Že po prvem stebru lahko dokaj dobro sklepaš, kakšna je situacija. Če te izstreli navzgor in moraš samo še malo zavrteti, da ostaneš v njem vse do baze, bo dan obetaven. Če pa je ozek in ga je težko centrirati, poleg tega se neha 300 m više in ne moreš več pobrati, potem veš, da bo dan težji. Skušam si zapomniti tri pomembne značilnosti vsakega stebra. Kakšno je povprečno dviganje? Ne špice, pač pa resnično dviganje kot ga prikaže 20 sekundno povprečje. Kako visoko se lahko povzpnem, preden razpade in ali so kake plasti, skozi katere se je težko prebiti? In končno, kako široko krožim in kakšen je zanos stebrov?
Moč dviganja pove, kaj lahko pričakuješ na določen dan, saj so čez dan vse močnejša, pa tudi stebri so širši, na žalost pa so tudi propadanja večja. Če lahko najdeš dviganja 3 m/s, potem verjetno ni smiselno zavrteti stebra z 0,5 m/s, razen če si nizek (ko si nizek je vsako dviganje dobro). Tudi največja višina je pomemben podatek. Če brez težav navijaš do 1800 m nad zemljo, potem se pa močan steber nenadoma »neha« pri 1200 m, si ga verjetno izgubil in ga je dobro znova poiskati. Če pa se neha pri 1750 m, je verjetno z njim konec in je čas da odletiš naprej. Višina stebrov se bo čez dan večala. Na dober dan v Teksasu ni nič nenavadnega, če se stebri zjutraj dvigajo 1200 m nad zemljo, potem 1800 opoldne, 3000 m ob dveh in 4200 m ob petih popoldan. V gorah so razlike običajno manjše, a še vedno opazne.
Širina in zanos stebrov na različnih višinah ti prav tako lahko veliko pove o tem, kaj lahko pričakuješ v naslednjem dviganju in o hitrosti vetra v višini. Tako veš, pod kakim kotom se bo steber dvigal iz zbiralnika in kje ga moraš prestreči (vedi da močni stebri zlahka odrinejo veter, kot steber mostu odrine vodo).
 Usklajeno kroženje
Torej prav, letiš in vario se začne oglašati s prijetnim piskom. Kaj storiti? Najprej je treba biti pozoren na to ali je, preden se je začel oglašati vario, kupola zanihala naprej ali nazaj. Če je ostala zadaj, imaš verjetno opraviti samo s sunkom vetra. Počakaj ali se bo piskanje nadaljevalo, ali pa boš ponovno v spuščajočem zraku. Če se piskanje nadaljuje, zasuči. Samega me ne skrbi preveč, v katero stran. Če je v eni strani kupole čutiti znatno večji pritisk ali pa je ena stran više, se nagni na to stran in z občutkom povleci komando. Koliko potegniti? Visok pritisk v kupoli, kaže na močan steber in lahko povlečeš odločneje. Vendar je pogosta napaka pri kroženju v stebru, da povlečemo notranjo komando preveč agresivno. Če povlečeš premočno, skuša telo zanihati proti zunanji strani zavoja v majhnem »wing-overju«. Nato zaniha nazaj pod kupolo, kroženja ni več in zapelješ se naravnost iz stebra. Veliko pilotov nato trmasto ponovno naglo zavije, da bi se vrnili v steber. Tako sem letel kakih pet let, preden sem ugotovil v čem je stvar. Nekoliko nagnjen je treba usklajeno krožiti. Kot pri kolesarjenju, kjer sta s kolesom vedno nagnjena pod pravilnim kotom glede na hitrost in ostrino zavoja. Pogost problem pilotov je, kako ohranit skladno kroženje med vzpenjanjem v stebru. Mislim da veste, kaj imam v mislih ... Dobra tehnika je, začeti kroženje z nadzorovanim nagibom in hkratnim progresivnim potegom notranje komande. Padalo se bo nagnilo in telo mu bo sledilo. Zaradi centrifugalne sile boš ostal nekoliko izven kroga, ki ga opisuje kupola ter se gladko dvigal. Sunkovit poteg komande, namesto mehkega in progresivnega, bo povzročil nihanje. Ob pazljivem ravnanju, bo tudi kupola ostala nad teboj, zavoji pa bodo nadzorovani. Če pade kupola nekoliko nazaj, popusti komando, če zaniha naprej, pa napravi hiter popravek, tako da ohraniš nagib in radij.
Če ne razumeš, kaj sem hotel povedati, poskusi ostro potegniti in popustiti komando. Zanihal boš izpod kupole in nato nazaj pod njo, ponavadi še z nihajem ali dvema poleg. Nato se poskusi močno nagniti za kako sekundo ali dve, nato pa se vrni v nevtralni položaj. Ponovno boš zanihal, a ne tako močno. Sedaj se pa poskusi mehko nagniti, nežno in progresivno potegni komando in jo drži. Padel boš v blago spiralo ali zavoj. In to želiš doseči.
Hitrost in nagib sta neposredno povezana. Večji kot je nagib, večjo hitrost potrebuješ, da lahko koordinirano krožiš (pomisli na spiralo). Manjši kot bo nagib, manj vetra boš občutil na obrazu. Stebri so redko popolnoma konsistentni, kar pomeni da boš moral neprestano spreminjati nagib in poteg komande, če boš želel ostati v usklajenem kroženju. Če se začne hitrost manjšati, padalo pa se skuša zravnati, se nagni nekoliko bolj, malenkost popusti zunanjo komando, tako da se bosta hitrost in nagib povečala. Če se hitrost nenadoma poveča, se nagni nekoliko manj, malo bolj potegni zunanjo komando in tako ohrani nagib. Če se boš naučil kako krožiti in nadzorovati nagib, si na dobri poti do učinkovitega pobiranja v stebrih.
Centriranje
Prav, vario piska kot nor, vendar kako dolgo je treba čakati preden začneš s kroženjem? Če
so stebri ozki, poleg tega pa si nizek, začni krožiti takoj ko si prepričan, da si našel dviganje (ne pa sunek vetra). Pravila, da je treba čakati dve sekundi in podobno, so glede na moje izkušnje nepomembna. Našel si dviganje, začni blago krožiti in počakaj kaj bo. Če ti je prvo četrtino zavoja šlo dobro, potem pa si potonil, zavoj nekoliko razširi v smer, kjer je bilo dviganje najboljše, nato pa ga zoži. Bodi pozoren na pritisk v kupoli in kako se zadnjica počuti v sedežu, ne pa samo na piskanje varia. To sta zelo pomembna podatka. Tudi šum okrog ušes je pomemben. Z nekoliko vaje lahko slišiš različen tok zraka v dviganju in spuščanju. Če ne slišiš šuma, si kupi drugo čelado. V nekem trenutku se bo med kroženjem vse pokrilo: najboljše dviganje na variu, pritisk v kupoli in občutek pod zadnjico. Če delaš koordinirane polne zavoje, si je sorazmerno lahko napraviti nekak načrt, kje je v vsakem posameznem zavoju dviganje najboljše. Pozabi na tla, pozoren bodi na pozicijo v zavoju, kjer si dobil najmočnejše dviganje. Poskusi napraviti »miselni načrt« dogajanj med kroženjem.
Če želiš najti boljše dviganje, ohrani koordinirano kroženje, samo nekoliko zmanjšaj nagib, ko končuješ zavoj in pomakni središče kroženja proti mestu, kjer si imel najboljše dviganje. NIKOLI NE PRENEHAJ KROŽITI. Ko si v najmočnejšem dviganju, zaokroži nekoliko ostreje. Mogoče si v polovici zavoja v dviganju, drugo polovico pa v bolj spuščajočem zraku. Ponovno pomakni središče kroženja v smer najboljšega dviganja. Sedaj je dviganje dobro tri četrt zavoja, četrtina pa je še vedno slaba. Še malo pomakni središče. Sedaj se dvigaš v povprečju z 2 m/s. Vendar je dviganje v enem delu zavoja 3 m/s, v drugem pa samo 1 m/s. Če ne bi znal usklajeno vrteti, bi lahko mislil, da je vzrok temu neenakomeren steber. Ker pa znaš, boš pomaknil središče zavoja proti delu s trimetrskim dviganjem in mogoče se boš s 5 m/s povzpel do baze. Neenakomerni stebri povzročijo prav take odčitke na variu. Takrat poskusi najti najboljše povprečno dviganje. Zmajarji in jadralni piloti lahko pobirajo v ovalih in osmicah in tako najdejo najboljše povprečno dviganje, z jadralnim padalom pa se mi zdi, da je najbolje neprestano krožiti in popravljati zavoje (ali leteti naravnost, če je dviganje dovolj široko).
 Širina kroženja in nagib
Ugotovil sem, da sem nagnjen za 30 do 45 ali celo več stopinj, ko so stebri ozki in močni. V dnevih, ko je tlak nizek pa 15 do 30 stopinj in krožim skoraj ploščato, ko so dviganja blaga in široka. Ekstremni nagibi so v vrtincih (dust devil) – skoraj vertikalno, v nasprotju z letenjem naravnost in ploščato, ko se kot nor vzpenjaš pod velikim oblakom. Nekje med tema ekstremoma bo tvoj pravilen nagib v stebru. Vsako padalo se različno odzove na nagib in poteg komande. Kar je dobro za enega pilota na njegovem padalu, nima skoraj nič opraviti s tvojim. Vendar se da z vsakim padalom usklajeno vrteti in ko dobiš občutek, ne moreš zgrešiti.
Poglejmo nekaj scenarijev za izbiro pravilnega nagiba. Recimo da letiš naravnost s propadanjem 3 m/s, nato te pa nenadoma izstreli s 4 m/s. Zavrtiš in se začneš spuščati z 2 m/s. Pomakneš vrtenje proti 4 m/s, vendar kljub temu, da kroženje neprenehoma popravljaš, ne moreš centrirati stebra. Mogoče moraš padalo bolj nagniti in krožiti bolj na ozko. Če si nizko v ozkem stebru, se boš mogoče dvigal samo v polovici zavoja. Skušaj ostati v dviganju čim večji del zavoja, mogoče boš uspel zavrteti bolje, ko boš više. Še en scenarij: letiš naravnost s propadanjem 3 m/s, nato se spuščanje počasi spremeni v nulo, pa v 1 m/s dviganja in 1,5 m/s. Sam bi letel naravnost, dokler se dviganje ne začne zmanjševati, nato bi sorazmerno blago zaokrožil in skušal ostati v najboljšem povprečnem dviganju. Dokaj enakomerno in stalno večanje dviganja, je znak širokega stebra. Pogosto lahko v takih stebrih v središču naletiš na zelo močna jedra dvigajočega zraka. Načeloma pa velja, da čim širši je steber, tem manjši je nagib. Nekoliko nagiba je vedno dobro, brez njega padalo ne bo hotelo skladno krožiti. Lahko pa lepo vrtiš z enakomernim pritiskom na komandah, če se nagneš. Opazuj dobrega pilota in videl boš kako pogosto obvladuje padalo predvsem z nagibom in rahlimi popravki z zunanjo komando.
Poteg komade med vrtenjem v stebru se ne da izraziti s silo na njej ali dolžino potega (1/4 pomeni na vsakem padalu nekaj drugega), obstaja pa pravilen poteg komande in nagib za ohranjanje usklajenega kroženja. Kot vožnja s kolesom: nihče ti ne zna razložit kako, ampak kot ti uspe, ostaneš na dveh kolesih. Ponavadi uporabljam dvakrat več moči na notranji komandi, kot na zunanji in nadzorujem vrtenje z nagibom in pritiskom na zunanji komandi. Mogoče boš sam uporabil drugačno tehniko, brez dvoma pa boš vedel kdaj si v dobrem, usklajenem vrtenju, ko ti bo uspelo.
Ne spreminjaj smeri vrtenja v stebru, posebej ko si nizek. Za to so vsaj trije dobri razlogi. Prvič: menjava smeri škoduje skladnemu vrtenju in nekaj časa moraš leteti naravnost, kar te običajno odpelje proč od dviganja (samo ena smer vodi v dviganje ...). Drugič: izgubiš »miselni načrt«, kje je bilo najboljše dviganje. Tretjič: zaradi spremembe smeri bo vario dajal od sebe vse mogoče a neuporabne zvoke. Skoraj vedno je bolje pomakniti kroženje proti boljšemu dviganju, kot pa spremeniti smer vrtenja.
Če je težko ohranjati skladno vrtenje, poskusi leteti nekoliko hitreje. Uporabi več nagiba in manj pritiska na komandah. Mnogo pilotov skuša krožiti popolnoma plosko. V zares ogromnem dviganju bo to delovalo in z dovolj pritiska na komandah, bo padalo najmanj propadalo. Vendar sem ugotovil, da najlaže centriram, če letim nekoliko hitreje in z rahlim nagibom. Ne zamenjuj tega kar deluje pri jadranju ob pobočju s tem kar je najbolje v termiki. To sta dve povsem različni stvari.
Kaj pa ko izgubiš dviganje?
Najprej ugotovi, če si na vrhu stebra ali ne. Če so vse vsi stebri nehali na 1800 m in si na 1700 m, potem pozabi na vse in se odpelji naprej. Če se pa lepo vzpenjaš na 1500 m in izgubiš steber, je čas za preklop v iskalni način. Če je kaj vetra, bo steber neposredno proti ali s smerjo vetra. Najprej povečaj radij vrtenja in bodi pozoren na miselni načrt. Če si se vzpenjal 1 m/s, sedaj pa toneš s 3 m/s na privetrni strani polnega zavoja, razširi vrtenje v smeri z vetrom. Če se spuščanje zmanjša na dva in en m/s, se pomakni še bolj z vetrom. Če se ne zgodi nič dobrega, se pomakni proti vetru. Najti manjše spuščanje je prav tako pomembno kot najti dviganje. Pomikaj se proti področju manjšega propadanja. Bodi pozoren tudi na hitrost glede na zemljo. Če slediš zračnemu toku proti stebru, se bo povečala, če pa se upiraš zraku, ki se steka v steber in tako letiš proč od stebra, se bo zmanjšala (stebri, posebej nizko, srkajo zrak vase). Če sem nizek, se mi dogaja, da v vetrovnih dneh padem iz stebra na privetrnem robu stebra, če sem pa visok pa na zavetrni strani. Nimam pojma zakaj, vendar tako je.
Redko sem srečal stebre, ki bi bili enakomerni cilindri od tal do baze. Treba je upoštevati vario, pritisk v kupoli in na sedežu in z nežnimi popravki slediti najboljšemu dviganju.
 Več napotkov za boljše pobiranje
Če v zunanji strani kupole nenadoma upade pritisk in jo mogoče rahlo zapre, si v območju relativne razlike v dviganju. Mogoče vrtiš v stebru s 3 m/s, zunanji rob kupole pa je samo v 0,2 m/s. Treba je iz območja kjer si prišel v turbulenco in se pomakniti v boljše dviganje. Če letiš v gruči z drugimi in vidiš kako je nekomu pred teboj zaprlo zunanji del kupole, je mogoče najbolje ostreje zaokrožiti, se pomakniti proč od tega mesta, razširiti kroženje k boljšemu dviganju in ko nanj naletiš, ponovno zožiti kroženje. Večina pilotov raje leti po nekem vzorcu, kot pa da bi opazovala dviganja drugih padal. Če gre vsem v eni polovici zavoja bolje, kot v drugi, se pomakni v del stebra z boljšim dviganjem in kmalu boš nad drugimi. Če gre nekomu bolje se mu približaj. Nobenega junaštva ni v tem, da se počasi vzpenjaš sam.
Če pred seboj vidiš gručo padalcev, ki se začne dvigati kot nora, je najbolje takoj začeti krožiti ožje, tako da z večjim nagibom priletiš v dviganje in ga bolje izkoristiš. Ne pozabi, da je treba vrteti steber, ne pa samo slediti drugim.
Opazuj pelod, plastične vrečke, mrčes in smeti v stebru. Ptice bodo skoraj vedno v najboljšem delu stebra in se jim takoj pridruži. Zdi se da ptice žro mrčes, ki jih dvigne steber. Če vidiš jato, kako se dviga, pojdi v isti del stebra, čeprav je do tja potrebno krajše planiranje. Ker stebri srkajo zrak, so smeti običajno vedno avtomatsko v centru. V družbi časopisov in papirčkov sem se vzpenjal že na stotine metrov.
Včasih se zdi, da te hočejo stebri izpljuniti. Največkrat sem ugotovil, da takrat krožim preveč na široko. Zamisli si curek vode usmerjen navzgor. Če boš skušal kupolo ohranjati v središču in znotraj curka, se boš dvigal. Na robu pa bo pritisk na zunanjem robu upadel. To povzroča upor, nagib se bo zmanjšal in povleklo te bo v stran.
Poskusi leteti z izključenim variom. Chris Mueller in veliko drugih dobrih pilotov pogosto preleti velike razdalje brez varia! Ne bi želel biti pameten, vendar je laže spoznati kako se padalo obnaša v dviganju, če se osredotočiš na dogajanja okrog sebe. Z izključenim variom si prisiljen biti pozoren na različna strujanja zraka. S to igrico sem se zadnja leta veliko naučil, posebej v gruči, kjer lahko opazujem druge.
V močnem stebru je najmirneje običajno prav v sredini, padalo pa bo bolj napeto in stabilno, če boš letel z večjim nagibom. Če se hitro vzpenjam, vem da bo rob stebra verjetno turbulenten. Nikoli ne odletim iz zelo močnega stebra, saj vem, da bom tako letel na turbulenco. Najbolje je ostati v sredi in se povzpeti do baze.
Največje razlike med dviganjem in spuščanjem so pod 150 m nad tlemi. Letiš lepo na 200 m, nato pa te nenadoma potegne s 5 m/s navzgor, hip za tem pa te že vrže proti tlom. Najboljša povprečna dviganja pa so više v stebru, dokler se le ta ne ohladi in ne omogoča več vzpenjanja. Pogosto so niže pri tleh konice dviganj čez 7,5 m/s, v 20 sekundnem povprečju pa ne gre več kot 3 m/s. Resnično dviganje v stebru je kar pokaže povprečje, ne pa konice. Pogosto slišim pilote reči: »Fant, danes pa sem imel 10 m/s!« Skoraj vedno govorijo o konicah, ne pa o resničnem dviganju. Edini kraj, kjer sem doživel resničnih 10 m/s je Owens Valley julija. Če nenadzorovano zavijaš si zlahka ustvariš svoj »steber« z več kot 5 m/s, ko vario veselo kriči. To je laž, vendar ji veliko pilotov verjame in z divjim zavijanjem si ustvarjajo lastne stebre, tam kjer ni ničesar.
Vse gornje pisanje je moja teorija, zasnovana na knjigah o jadralnem letenju, pogovorih z drugimi piloti in lastnih izkušnjah. Pomembna pa je tvoja lastna teorija. Neprenehoma jo izpopolnjuj in rezultati ne bodo izostali. Če te kdo nabriše v stebru, je to lahko zaradi padala, najverjetneje pa je napravil nekaj, česar ti nisi. Ne preklinjaj, če se drugi vzpenjajo hitreje. Raje skušaj ugotoviti, zakaj. Krožijo širše ali ožje? So se pomaknili v boljše dviganje, pa jim nisi sledil? Mislim, da se nihče ni rodil boljši pilot kot nekdo drug, vendar nekateri razmišljajo o tem kar počnejo in skušajo to izboljšati. Veselim se tega, da bom lahko naslednjo sezono poskušal vse napraviti bolje in tudi vam želim veliko sreče! In za konec, najboljši pilot je tisti, ki se najbolje zabava.
 Naslov originala: Thermals, part 3 of 3: Thermalling TechniqueAvtor: Will GaddPrevod: Matej Belčič