Piedrahita XC Open 2008 ali počitek po DP

10.09.2008 - 10:40

Še en XC Open tam, kjer je menda najlepše leteti s štorkljami. Ampak štorklje so že odletele, ostali pa so črni jastrebi. Zato je letenje v primerjavi z lanskim letom nekoliko omejeno. Ne sme se leteti čez gore proti jugu, kjer pa tako ali tako ni pametnih pristankov. Tudi v bližino Madrida se ne sme več. So baje nekoliko nervozni zaradi nedavne nesreče Spanaira. Je pa območje za letenje vseeno zelo, zelo obširno. Samo vreme letos ni tako radodarno kot lani, ko smo leteli osem dni zapored.

Prva dva dneva tako ali tako zamudim, ker sem še bil na DP v Kobaridu. Se pa prvi dan ni dalo leteti, drugi dan pa so že odleteli nekaj solidnih preletov. Moj začetek je tako v ponedeljek. Štart je glede na lani poravan v nulo, samo podlaga je malo groba in preveč drsati s kupolo po njej ni ravno primerno. Je pa mogoče štartati tudi na manjši bolj ali manj travnati površini. Zahodni vetrovi nas vodijo čez prelaz proti vzhodu. Le ta je visok kakih 1500 m, kar je ravno dovolj, da je velikokrat previsoka ovira in veliko pilotov je že pristajalo na ali pod njim. Tokrat gre nekako čez, dolina za njim pa ne dela preveč dobro, vsaj meni ne.
Naslednji dan je veter očitno preveč z juga (štart je obrnjen na sever). Štefan Šunka, kot so ga krstili kolegi Poljaki, drugače pa Steve Ham, skozi teleskop skrbno opazuje vetrno vrečo, upa na spremembo ter nas pošlje na štart. Tam se malo posončimo, v zrak pa ne gre nihče. Popoldan ostane dovolj časa, da s Poljaki, s katerimi sem nastanjen v bližnji Villafranci, pripravimo gril party z mednarodno udeležbo. Največ je spet Južnoafričanov, kot lani. Glavni kuhar je pa seveda Poljak Jumbo. Se mi zdi, da je bil prav vesel, da je tekma odpadla.
Veter se nekoliko umiri, še vedno je malo z zahoda in še enkrat odletimo proti prelazu. Kritično je ravno nad našo Villafranco. Skupinica v kateri sem, se trudi pobrati. Nenadoma nekaj metrov pred menoj zgrmi nekaj v globino. Pogledam in vidim da je čelada, ki medtem ko pada v globino, veselo maha s trakovi, ki bi jo naj držali na glavi nekoga nad menoj. Spremljam jo vseh 700 m, preden jo pred trčenjem z zemljo izgubim. Veter se okrepi in tekma je prekinjena. Tisti, ki so uspeli priti čez prelaz so drveli proti Avili z 80 km/h, pristajali pa v rikverc. Poberejo me Nemci, ki jim nekako ne uspe najti kolega, kljub kopici GPSov in zemljevidov. V zbirališču tekmovalcev, baru La Panera, izvem, da je bila padajoča čelada prav Jumbova. Na GPSu si je označil mesto, jaz sem si pa tudi zapomnil kraj kamor naj bi padla. Tako se naslednje jutro z ne preveč upanja na uspeh odpraviva na iskanje. Cesta je slaba, po nekaj kilometrih ustaviva na mestu kjer bi po najinem morala ležati čelada. Jumbo stopi na obzidje s katerim je ograjen travnik ... in čelada je kakih 20 m od naju, nepoškodovana.
Nato sledita dva dneva počitka. En dan je sicer še nekaj možnosti, tako da nas spet pošljejo na štart. Vsaj Maurer nam vlije nekaj upanja, ko dvakrat štarta in pristane nazaj z vso eleganco, ki jo premore. Tekma se začne, a je po šestih močnih zapiranjih tistih, ki jim uspe štartati prekinjena. Maurer vseeno odleti blizu 200 km, tudi Martin Muller se zdi da uživa v vetru. Mi pa gremo v bližnjo Salamanco. Nekakšen simbol mesta je žabec, ki je nekje na fasadi univerze. Ga je pa menda težko odkriti. Če pa ga, ti bi naj to prineslo srečo v ljubezni, pa tudi drugače. Očitno ga od nas ni odkril nihče, saj se zadnji tekmovalni dan zbudimo v deževno jutro. Brifing nekoliko zamaknejo in ob dvanajstih je mogoče videti modre luknjice skozi oblake, baza je pa še vedno na pol hriba. S 5% upanja na dirko gremo na štart in čez dve uri že letimo. Baze so sicer razmeroma nizke, letenje pa najlepše od vseh dni. Zadnji pristanek je zaradi razglasitve rezultatov nekoliko bolj zgodaj, Maurer pa spet odleti 90 km. Mogoče je pa vseeno kdo odkril tistega žabca?
Mi nekje pri Avili dolgo iščemo izgubljenega kolega Poljaka, do katerega nismo mogli zaradi zaklenjenih vrat na ogradah v katerih se pasejo črni biki. Tako se revež po tirih odpravi proti Avili.
V Piedrahiti življenje teče počasi dalje. Prehod za pešce pred 'kompetišn ofisom', ki ga je nekdo barval cel teden, je pobarvan, mi odhajamo, prihajajo pa tekmovalci na German Open. Menda bodo imeli boljše vreme.
Stran organizatorja